Nalaganje dokumenta...
Zakon o kmetijskih zemljiščih (prečiščeno besedilo)
OBJAVLJENO V: Uradni list SRS 17-851/1986, stran 0 DATUM OBJAVE: 26.4.1986
VELJAVNOST: od 26.4.1986 do 29.3.1990 / UPORABA: od 26.4.1986 do 29.3.1990
SRS 17-851/1986
Verzija
3 / 3
Čistopis se uporablja od 30.3.1990 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 15.2.2026: NEAKTUALEN.
851. Zakon o kmetijskih zemljiščih (prečiščeno besedilo)
Na podlagi 66. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/86) je Zakonodajno-pravna komisija Skupščine SR Slovenije na seji dne 5. marca 1986 določila prečiščeno besedilo zakona o kmetijskih zemljiščih.
Prečiščeno besedilo zakona o kmetijskih zemljiščih obsega: prečiščeno besedilo zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79), ki je začel veljati 12. februarja 1979, popravek zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 4/79), zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 11/81), ki je začel veljati 22. 4. 1981 in zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/86), ki je začel veljati 25. 1. 1986.
Št. 465-5/86
Ljubljana, dne 5. marca 1986
Predsednik Zakonodajno-pravne komisije dr. Miha Ribarič l. r.
Z A K O N
o kmetijskih zemljiščih (prečiščeno besedilo)
o kmetijskih zemljiščih (prečiščeno besedilo)
I. TEMELJNA NAČELA IN SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta zakon ureja organizacijo in naloge kmetijskih zemljiških skupnosti, varstvo, promet, zakup in maksimum kmetijskih zemljišč, sklade kmetijskih zemljišč v občini (v nadaljnjem besedilu: kmetijski zemljiški sklad), kmetijske prostorsko-ureditvene operacije in skupne pašnike.
2. člen
Kmetijska zemljišča so zemljišča, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture, razen gozdov, ter zemljišča, ki se vodijo kot nerodovitna in jih je mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo, razen zemljišč, ki so s srednjeročnim družbenim planom občine določena kot stavbna zemljišča.
3. člen
(1)
Kmetijska obdelovalna zemljišča so ne glede na rabo: njive, vrtovi, plantažni sadovnjaki, ekstenzivni sadovnjaki, vinogradi, hmejlišča in travniki. Kmetijska neobdelovalna zemljišča pa so pašniki, barjanski travniki, plantaže gozdnega drevja in trstičja.
(2)
Za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno.
4. člen
(1)
Za kmeta po tem zakonu se šteje občan, ki z osebnim delom obdeluje kmetijsko zemljišče, na katerem ima kdo lastninsko pravico, je za to obdelovanje ustrezno usposobljen, ter mu kmetijska dejavnost pomeni glavno oziroma dopolnilno dejavnost.
(2)
Za kmeta se šteje tudi občan:
-
ki mu je kmetijska dejavnost pomenila glavno ali dopolnilno dejavnost, vendar zaradi starosti, delovne nezmožnosti ali začasnega dela v tujini ne obdeluje kmetijskega zemljišča z osebnim delom, če poskrbi za njegovo obdelavo;
-
ki da izjavo na zapisnik pri občinskem upravnem organu, pristojnem za kmetijstvo, da bo z osebnim delom obdeloval kmetijsko zemljišče, ki ga namerava pridobiti, da mu bo kmetijska dejavnost glavna ali dopolnilna dejavnost ter dokaže za to dejavnost primerno usposobljenost.
(3)
Če lastnik kmetijskega zemljišča tega ne obdeluje z osebnim delom kot glavno ali dopolnilno dejavnost, ker je v delovnem razmerju ali je obrtnik in podobno, se poleg njega štejejo za kmete tudi njegov zakonec ali oseba, ki je po predpisih o zakonski zvezi izenačena z zakoncem, njegovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, njegovi bratje in sestre ter nečaki in nečakinje, ki to zemljišče obdelujejo z osebnim delom kot glavno ali dopolnilno dejavnost. Ti lahko zahtevajo, da se to dejstvo, da se štejejo za kmete, zaznamuje v zemljiški knjigi.
(4)
Kot glavna oziroma dopolnilna dejavnost po prvem odstavku tega člena se šteje dejavnost, ki daje tako vrednost proizvodnje, dosežene z osebnim obdelovanjem kmetijskih zemljišč, ki dosega najmanj dve tretjini povprečnega osebnega dohodka na zaposlenega v občini ali pa tolikšna vlaganja v kmetijsko proizvodnjo, ki bodo omogočila doseganje take vrednosti proizvodnje. V gorskih in hribovitih predelih se v vrednost proizvodnje všteva tudi vrednost gozdarske proizvodnje ter vrednost, ustvarjena v dejavnostih, ki so s kmetijstvom povezane (domača obrt, kmečki turizem, delo na domu ipd.), če občan opravlja te dejavnosti z osebnim delom. Na drugem območju kmetijskih zemljišč lahko občinska skupščina glede na razvojne usmeritve posameznih ožjih območij, z odlokom določi tudi podrobnejša oziroma drugačna merila za vrednost proizvodnje in vlaganj.
(5)
Šteje se, da je občan, ki je mlajši od 25 let, ustrezno usposobljen za obdelovanje kmetijskega zemljišča, če ima končano najmanj dveletno srednjo kmetijsko šolo (vzgojnoizobražovalni program - kmetovalec) oziroma drugo ustrezno šolo za kmetovalce. Če želi postati kmet občan, ki je mlajši od 25 let, pa nima končane predpisane šole, se presoja ustrezne usposobljenosti tega občana za tri leta odloži. Po izteku tega roka občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, po uradni dolžnosti ugotovi, ali je občan ustrezno usposobljen za obdelovanje kmetijskih zemljišč.
(6)
Šteje se, da je občan, ki je starejši od 25 let, ustrezno usposobljen za obdelovanje kmetijskega zemljišča, če izpolnjuje enega od naslednjih pogojev:
-
da ima končano šolo iz prejšnjega odstavka;
-
da najmanj pet let z osebnim delom obdeluje kmetijsko zemljišče;
-
da opravi preizkus znanja, ki obsega program srednje kmetijske šole (vzgojnoizobraževalni program - kmetovalec), prilagojen vrsti kmetijske proizvodnje, ki jo bo občan opravljal.
(7)
Kmetijske organizacije so po tem zakonu organizacije združenega dela, kmetijske zadruge in druge oblike združevanja kmetov, ki so družbene pravne osebe, kazenski poboljševalni zavodi in njihove gospodarske enote ter šole, če se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo ali če jim je kmetijsko zemljišče sicer potrebno za opravljanje njihove dejavnosti, ter pod pogoji, ki jih določa zakon, tudi lovske organizacije in društva, če jim kmetijsko zemljišče služi za opravljanje namenov, zaradi katerih so bila ustanovljena.
(8)
Če nastane dvom, ali je občan kmet oziroma ali je organizacija iz prejšnjega odstavka kmetijska organizacija in v primeru iz 2. alinee drugega odstavka tega člena, odloča o tem, ko dobi mnenje kmetijske zemljiške skupnosti, v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo tiste občine, v kateri je pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga občan obdeluje oziroma ga bo obdeloval oziroma ga organizacija uporablja.
(9)
Podrobnejše navodilo o opravljanju preizkusa znanja iz 3. alinee šestega odstavka tega člena izda republiški upravni organ, pristojen za kmetijstvo, v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.
5. člen
(1)
Kmetijska zemljiška skupnost je samoupravna skupnost kmetijskih, živilskih in gozdnogospodarskih organizacij združenega dela, lovskih organizacij, krajevnih skupnosti in občine ter tistih samoupravnih organizacij in skupnosti, ki so zaradi svoje dejavnosti neposredno zainteresirane za rabo zemljišč v kmetijske namene ter za njihovo varstvo.
(2)
Samoupravna razmerja v kmetijski zemljiški skupnosti in njeno organizacijo določajo samoupravni sporazum, statut in drugi splošni samoupravni akti.
(3)
Kmetijska zemljiška skupnost je pravna oseba.
6. člen
(1)
Kmetijska zemljiška skupnost je nosilec kmetijske zemljiške politike v občini. Ta skupnost zlasti:
-
skrbi za pravilno rabo, izboljševanje in združevanje kmetijskih zemljišč v občini ter na ta način za pospeševanje kmetijske proizvodnje;
-
pripravlja elemente in strokovne osnove za sklepanje dogovorov o temeljih družbenega plana občine ter sodeluje pri usklajevanju in sklepanju tega dogovora;
-
upravlja in razpolaga s kmetijskim zemljiškim skladom;
-
s prenašanjem kmetijskih zemljišč na kmetijske organizacije spodbuja smotrno rabo kmetijskih zemljišč, oblikovanje večjih zemljiških kompleksov in združevanja dela, sredstev in zemlje;
-
sodeluje pri pripravi in izvedbi kmetijskih prostorsko ureditvenih operacij in pri drugih posegih, s katerimi se ureja raba kmetijskih zemljišč;
-
sodeluje pri določanju skupnih pašnikov in jih dodeljuje kmetijskim organizacijam in pašnim skupnostim po določbah tega zakona;
-
usklajuje interese med kmetijstvom ter lovstvom in gozdarstvom;
-
daje mnenje o usklajenosti lovskogospodarskih načrtov z razvojem kmetijstva;
-
opravlja druge naloge po določbah zakona, občinskih predpisov, svojega statuta in drugih samoupravnih splošnih aktov.
(2)
V primerih, da posamezne organizacije združenega dela, druge samoupravne organizacije ali skupnosti oziroma občinski upravni organi ne izvajajo nalog kmetijske zemljiške politike, lahko kmetijska zemljiška skupnost predlaga občinski skupščini in drugim pristojnim organom ter organizacijam, da zavzamejo o tem svoje stališče in v skladu s svojo pristojnostjo in odgovornostjo ustrezno ukrepajo.
(3)
Zaradi usklajevanja in usmerjanja svojih in širših družbenih interesov glede pravilne rabe kmetijskih zemljišč in uresničevanja drugih svojih nalog sprejema kmetijska zemljiška skupnost v skladu s sistemom družbenega planiranja dolgoročne, srednjeročne in letne plane.
7. člen
(1)
Viri financiranja kmetijskih zemljiških skupnosti so:
-
odškodnine po določbah tega zakona;
-
sredstva, ki jih pridobijo s prodajo kmetijskih zemljišč, z dajanjem kmetijskih zemljišč v zakup ali s prenosom kmetijskih zemljišč na kmetijske organizacije ali druge organizacije združenega dela;
-
sredstva iz drugega odstavka tega člena;
-
prispevki zavezancev davka od osebnega dohodka iz kmetijskih dejavnosti.
(2)
Kmetijske, gozdnogospodarske in živilske organizacije združenega dela sklenejo s kmetijsko skupnostjo samoupravni sporazum o sofinanciranju kmetijske zemljiške skupnosti. Postopek za sklenitev tega samoupravnega sporazuma lahko začne tudi kmetijska zemljiška skupnost. Če ta sporazum ni sklenjen v enem letu po uveljavitvi tega zakona, predpiše skupščina občine z odlokom višino prispevka, ki ga plačujejo organizacije iz prejšnjega odstavka.
(3)
Prispevek po 4. alinei prvega odstavka tega člena plačujejo zavezanci davka iz kmetijske dejavnosti od katastrskega dohodka negozdnih površin, ki ležijo v melioracijskem območju, ki je določeno na podlagi odloka občinske skupščine oziroma Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije v smislu 108. člena tega zakona. Stopnjo in čas trajanja tega prispevka določi občinska skupščina s posebnim odlokom na predlog kmetijske zemljiške skupnosti. Ta prispevek odmerja in pobira občinski upravni organ, pristojen za davčne zadeve, po predpisih, ki veljajo za odmero in pobiranje davkov in ga odvaja na poseben račun pri kmetijski zemljiški skupnosti. Občinski upravni organ, pristojen za geodetske zadeve, sporoči občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za davčne zadeve, podatke o višini katastrskega dohodka zemljišč v melioracijskem območju za posameznega zavezanca v rokih in na način, kot je to določeno glede sporočitve podatkov za odmero davka iz kmetijske dejavnosti. Tega prispevka ne plačujejo lastniki kmetijskih zemljišč, katerih letni katastrski dohodek negozdnih zemljišč ne presega zneska, ki ga določajo predpisi o davkih občanov kot pogoj za oprostitev davka iz kmetijstva. Sredstva, zbrana s tem prispevkom, se uporabljajo kot skupna sredstva lastnikov kmetijskih zemljišč pri vlaganju v melioracije.
8. člen
(1)
Zaradi usklajevanja in reševanja nalog iz 6. člena tega zakona, ki so skupnega pomena za vso Slovenijo, se kmetijske zemljiške skupnosti združijo v Zvezo kmetijskih zemljiških skupnosti Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Zveza). Zveza daje kmetijskim zemljiškim skupnostim v skladu s svojim samoupravnimi splošnimi akti tudi organizacijsko, strokovno, tehnično in drugačno pomoč.
(2)
Skupščina Zveze, ki jo sestavljajo delegati občinskih kmetijskih zemljiških skupnosti, sprejme statut Zveze. S statutom se določa zlasti notranja organizacija Zveze, postopek za sprejemanje odločitev, s katerimi se izvršujejo naloge Zveze, pristojnosti njenih organov in način financiranja njene dejavnosti. Financiranje njene dejavnosti zagotavljajo člani s prispevki v odstotku od njihovega prihodka.
(3)
Pri reševanju zadev iz prvega odstavka tega člena sodeluje Zveza s samoupravnimi organizacijami in skupnostmi, ki so po svoji dejavnosti neposredno zainteresirane za vprašanja kmetijske zemljiške politike ter za varstvo in izboljševanje človekovega okolja.
(4)
Zaradi usklajevanja in reševanja nalog iz 6. člena tega zakona, ki so skupnega pomena, se kmetijske zemljiške skupnosti več občin lahko združijo v območne zveze kmetijskih zemljiških skupnosti. S samoupravnim sporazumom o ustanovitvi takšne zveze kmetijskih zemljiških skupnosti se določijo njena organizacija, naloge, ki so skupnega pomena, način opravljanja teh nalog in način financiranja območne zveze.
9. člen
(1)
Določbe zakona o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč, nadomestilu iz 14. člena ter odškodnini iz 15. člena tega zakona se uporabljajo za zemljišča, ki so s srednjeročnim družbenim planom občine določena za stavbna zemljišča, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano gradbeno dovoljenje oziroma drug ustrezen akt.
(2)
Na kmetijskih zemljiščih, ki so z dolgoročnim planom občine namenjena za nekmetijske namene, se ne sme napraviti trajnih nasadov oziroma kako drugače ovirati predvideno namembnost teh zemljišč.
(3)
Lastniku oziroma uporabniku kmetijskega zemljišča za trajne nasade ali druga vlaganja, ki jih napravi v nasprotju s prejšnjim odstavkom, ne pripada odškodnina.
(4)
Določbe tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za gozdove, če ni z zakonom drugače določeno.
II. VARSTVO KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ
10. člen
(1)
Glede na naravne danosti in primernosti za proizvodnjo hrane so temelj proizvodnje hrane v SR Sloveniji:
-
zemljišča, na katerih je najširša možnost rabe tal, ki se kaže v možnosti gojenja vseh kmetijskih rastlin, ki uspevajo pri nas, če lega tal omogoča uporabo ustrezne kmetijske mehanizacije - I. kategorija zemljišč;
-
zemljišča, na katerih je delno otežkočena možnost rabe tal zaradi fizikalnih lastnosti tal, kar zmanjšuje možnost izbora gojenja kmetijskih rastlin - II. kategorija zemljišč;
-
zemljišča, ki jih je na podlagi proučitve naravnih danosti mogoče in smotrno usposobiti s prostorsko ureditvenimi operacijami (hidromelioracije, agromelioracije, namakanje) za intenzivno kmetijsko proizvodnjo;
-
zemljišča, ki so oblikovana (združena) v komplekse;
-
zemljišča, ki so po svojih naravnih danostih primerna za napravo intenzivnih trajnih nasadov (površine, ki so primerne za sadjarstvo, vinogradništvo ipd.);
-
kompleksi zemljišč, ki so zaradi izjemnih lastnosti in lege najprimernejši za vrtnarsko proizvodnjo.
(2)
Strokovna podlaga za razvrščanje zemljišč po prejšnjem odstavku je kategorizacija zemljišč, ki mora biti v občini izdelana za vse zemljišča. Podatki o kategorijah zemljišč se vodijo v zemljiškem katastru.
(3)
Podrobnejše predpise za razvrstitev zemljišč v kategorije in za določitev zemljišč, ki so temelj proizvodnje hrane v SR Sloveniji, izda republiški upravni organ, pristojen za kmetijstvo, v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona; podrobnejše predpise o načinu vodenja kategorij zemljišč predpiše republiški upravni organ, pristojen za geodetske zadeve, v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.
11. člen
(1)
Zemljišča, ki so temelj proizvodnje hrane v SR Sloveniji, so trajno namenjena kmetijski proizvodnji in se v dolgoročnih in srednjeročnih planih razvrstijo v prvo območje kmetijskih zemljišč.
(2)
Zemljišča, ki so temelj proizvodnje hrane v SR Sloveniji, se lahko izjemoma, če ni mogoče uporabiti zemljišč, ki so manj primerna za kmetijsko proizvodnjo, namenijo za nekmetijsko rabo, če gre za posege, za katere je ugotovljen širši družbeni interes v dolgoročnem planu SR Slovenije ali v dolgoročnem planu občine, če je to v skladu z dolgoročnim planom SR Slovenije.
(3)
Kriteriji za določanje širšega družbenega interesa se določijo v smernicah za dolgoročni plan SR Slovenije.
(4)
Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se v srednjeročnem družbenem planu občine izjemoma lahko določi, da se zemljišča iz prvega odstavka tega člena namenijo za nekmetijsko rabo, če ni mogoče uporabiti manj primernih zemljišč, in če gre za:
-
gradnjo objektov, ki neposredno služijo primarni kmetijski proizvodnji (stanovanjske hiše, hlevi, silosi, strojne lope ipd.);
-
gradnjo objektov za potrebe oboroženih sil in za namene v okviru splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite;
-
gradnjo objektov za urejanje vodnega režima z namenom, da se zagotovi obrambo pred poplavami in erozijo, varstvo vodnih količin in zalog, varstvo kakovosti vode in vzdrževanje naravnih vodotokov;
-
širitev pokopališč.
(5)
Zemljišča, ki niso razvrščena v prvo območje, in se v dolgoročnem planu občine namenijo za kmetijsko proizvodnjo, se razvrstijo v drugo območje kmetijskih zemljišč. Če je v prostorsko ureditvenih pogojih v skladu s planskimi akti dopustna sprememba namembnosti teh zemljišč, daje v postopku za izdajo lokacijskih dovoljenj za gradnjo posameznih objektov prehodno soglasje kmetijska zemljiška skupnost. Pri izdaji soglasja kmetijska zemljiška skupnost upošteva potrebe po naseljenosti krajine in izvajanje določb 19. člena tega zakona ter pri tem lahko poda zahtevo o načinu rabe kmetijskega zemljišča in o drugih pogojih, ki zadevajo uporabo zemljišča. Če gre za objekte, katerih gradnja je v skladu s predpisi o urejanju naselij možna na podlagi potrdila o priglasitvi del, soglasje kmetijske zemljiške skupnosti ni potrebno.
(6)
V primerih, ko v občini pri določanju namenske rabe zemljišč, ki so temelj proizvodnje hrane v SR Sloveniji, ni doseženo soglasje, sodelujejo v postopku usklajevanja interesov in nudijo strokovno pomoč pristojni republiški upravni organi.
(7)
Območja iz prvega in petega odstavka tega člena se vodijo v evidenci o predpisanem varovanju prostora in o omejitvah pri posegih v prostor.
12. člen
(1)
Za kmetijska zemljišča se v agrokarti ugotovijo njihova sedanja in možna produktivnost ter možne dolgoročne usmeritve njihove rabe.
(2)
Agrokarta je ena od strokovnih podlag za pripravo analize razvojnih možnosti kmetijstva in planskih aktov občine, kmetijskih organizacij in kmetijskih zemljiških skupnosti.
(3)
Kmetijska zemljiška skupnost zagotovi izdelavo agrokarte v treh letih po uveljavitvi tega zakona.
(4)
Podrobnejše predpise o izdelavi agrokarte izda v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona republiški upravni organ, pristojen za kmetijstvo.
13. člen
V družbenem planu občine se posebej označijo kmetijska zemljišča, ki se zaraščajo z gozdnim drevjem. Območna samoupravna interesna skupnost za gozdarstvo, kmetijska zemljiška skupnost ter druge zainteresirane samoupravne organizacije in skupnosti sklenejo za taka zemljišča samoupravni sporazum o ukrepih za zmanjševanje zaraščanja oziroma ukrepih za ohranitev prvotnih ali uvajanje novih, družbeno dogovorjenih funkcij takega zemljišča.
14. člen
(1)
Ne glede na posebne predpise o odškodnini pripada kmetu oziroma kmetijski organizaciji za odvzeto zemljišče poleg odškodnine po predpisih o razlastitvi še nadomestilo za zmanjšano možnost pridobivanja na preostalem zemljišču. Nadomestilo mora biti tolikšno, da skupaj z odškodnino zadošča po izbiri kmeta oziroma kmetijske organizacije bodisi za tolikšno izboljšanje preostalega zemljišča, da nista prikrajšana pri svojem dohodku, bodisi, da si lahko pridobita drugo enakovredno zemljišče.
(2)
Ostarelemu oziroma za delo nezmožnemu kmetu pripada za odvzeto kmetijsko zemljišče pravica do preživninskega varstva po posebnih predpisih.
15. člen
(1)
Kdor spremeni namembnost kmetijskega zemljišča ali gozda na podlagi lokacijskega dovoljenja ali drugega upravnega akta ali če spremeni namembnost tega zemljišča brez takega akta zato, ker ta ni predpisan, ali pa v nasprotju s predpisi tako, da se to zemljišče ne uporablja za kmetijsko ali gozdno proizvodnjo, plača odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča.
(2)
Gradnja objektov za rejo govedi, konj, prašičev in drobnice s pripadajočimi objekti, gradnja gozdnih prometnic in dovoznih poti do gorskih in hribovitih predelov ter gradnja rastlinjakov se ne šteje za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda.
(3)
Odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča se plača od površine zemljišča, ki je po lokacijskem dovoljenju določeno za gradnjo objekta in od površine zemljišča, ki je z lokacijskem dovoljenjem namenjeno za redno rabo objekta. Če gre za gradnjo objekta, predvidenega z zazidalnim načrtom, se šteje, da je za redno rabo objekta določeno vse zemljišče, ki po zazidalnem načrtu pripada objektu.
(4)
Odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda se ne plačuje:
-
kadar gre za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda za potrebe JLA in za namene v okviru programa splošnega ljudskega odpora;
-
kadar se na zemljišču gradijo objekti zaradi obrambe pred poplavami;
-
kadar se na zemljišču gradijo objekti za urejanje vodnega režima z namenom, da se zagotovi varstvo pred škodljivim delovanjem voda in erozije, varstvo vodnih količin in zalog ter varstvo kakovosti voda;
-
kadar se na zemljišču gradijo objekti zaradi vzdrževanja naravnih vodotokov, vodnogospodarskih objektov in naprav v splošni rabi.
(5)
Odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda predpiše z odlokom občinska skupščina. Odškodnina se določi v znesku za kvadratni meter zemljišča ob upoštevanju lege in kakovosti zemljišč in ne sme biti manjša od 40 dinarjev. Izvršni svet Skupščine SR Slovenije lahko valorizira ta znesek v skladu s splošnim gibanjem cen.
(6)
Občinske skupščine sklenejo na pobudo Zveze kmetijskih zemljiških skupnosti Slovenije dogovor o skupnih osnovah in merilih za določitev odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda. Šteje se, da je dogovor sklenjen, ko ga sklene najmanj 40 občinskih skupščin. Če dogovor ni sklenjen oziroma ga ne sklenejo vse občinske skupščine v SR Sloveniji v roku petih mesecev, ko je bila dana pobuda za njegovo sklenitev, Skupščina SR Slovenije predpiše osnove in merila za določitev odškodnine za vse občine oziroma le za tiste, ki dogovora ne sklenejo.
(7)
Odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda odmeri v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za lokacijske zadeve. Če se odškodnina ne da odmeriti po tretjem odstavku tega člena, odmeri odškodnino upravni organ, pristojen za lokacijske zadeve, po tem, ko je dobil mnenje občinskega upravnega organa, pristojnega za kmetijsko inšpekcijo.
(8)
Odškodnina se obračuna:
-
za gradnje, za katere se vloži vloga za lokacijsko dovoljenje oziroma priglasi dela, po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga;
-
za gradnje, ki so bile zgrajene v nasprotju s predpisi in se legalizirajo, po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga za legalizacijo gradnje;
-
za gradnje, ki so bile zgrajene v nasprotju s predpisi in jih mora investitor porušiti, v višini, ki velja na dan izdaje odločbe o obračunu odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda. Ko investitor poruši tako gradnjo in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje, se mu vrnejo nevalorizirana sredstva plačane odškodnine.
(9)
Brez potrdila o plačani odškodnini ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja oziroma dovoljenja za izkoriščanje rudnin, prav tako pa ne začeti gradnje na podlagi priglasitve.
16. člen
(1)
Kdor izkorišča kamen, mivko, gramoz, pesek in opekarsko glino, plača poleg odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča še posebno odškodnino v višini 5 % prodajne cene za kubični meter izkopanih rudnin. To odškodnino odmeri v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za rudarstvo, na podlagi prijave, ki jo mora v roku petnajst dni po preteku vsakega polletja dati fizična ali družbena pravna oseba, ki izkorišča rudnine.
(2)
Plačilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in odškodnine po prejšnjem odstavku ne odvezuje tistega, ki rudnine izkorišča, obveznosti, da omogoči po končanih delih ponovno uporabo zemljišča v skladu s predpisi o rudarstvu.
17. člen
(1)
Kdor zaradi izpuščanja v zrak večjih koncentracij škodljivih snovi, kot je to dovoljeno po predpisih o varstvu zraka, ali kako drugače povzroči onesnaženje kmetijskega zemljišča ali gozda tako, da se zmanjša kmetijska oziroma gozdna proizvodnja, ali tako, da vsebujejo kmetijski pridelki več škodljivih snovi, kot je to normalno, plača ne glede na pravice oškodovancev po načelih odškodninskega prava še posebno odškodnino v sorazmerju z zmanjšano kmetijsko oziroma gozdno proizvodnjo oziroma v sorazmerju z zmanjšano vrednostjo kmetijskih oziroma gozdnih proizvodov.
(2)
Če sta kmetijsko zemljišče ali gozd tako onesnažena, da mora kmet oziroma kmetijska ali gozdnogospodarska organizacija na tem zemljišču opustiti svojo proizvodnjo, je povzročitelj onesnaženja dolžan oškodovancu plačati odškodnino, ki bo zadoščala po izbiri kmeta oziroma kmetijske ali gozdno-gospodarske organizacije bodisi za tolikšno izboljšanje preostalega zemljišča, da ne bosta prikrajšana pri svojem dohodku, bodisi da si lahko pridobita drugo enakovredno zemljišče. Kmetu, ki mora zaradi onesnaženja v celoti opustiti kmetijsko ali gozdno proizvodnjo, je povzročitelj onesnaženja zemljišča dolžan zagotoviti socialno varnost in stabilnost.
(3)
Predpise o ugotavljanju onesnaženosti kmetijskega zemljišča in gozda izda Izvršni svet Skupščine SR Slovenije v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
(4)
Odškodnino po prvem odstavku tega člena odmerja v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, odškodnino po drugem odstavku pa pristojno temeljno sodišče.
18. člen
(1)
Odškodnine po 15. členu tega zakona se plačujejo pristojni kmetijski zemljiški skupnosti, ki odvaja 20 dinarjev po kvadratnem metru zemljišč Zvezi vodnih skupnosti Slovenije. Izvršni svet Skupščine SR Slovenije lahko valorizira ta znesek v skladu s splošnim gibanjem cen.
(2)
Odškodnine po 16. členu tega zakona in po prvem odstavku prejšnjega člena se plačujejo pristojni kmetijski zemljiški skupnosti.
(3)
Kmetijska zemljiška skupnost sme sredstva, ki jih pridobi po določbah 1., 2. in 3. alinee prvega odstavka 7. člena tega zakona, uporabiti samo za pridobivanje in izboljševanje kmetijskih zemljišč po določbah tega zakona, za izpolnitev obveznosti po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 26-237/73 in 1-2/86) ter za stroške svoje dejavnosti.
(4)
Kmetijske zemljiške skupnosti lahko sprožijo postopek za združevanje sredstev za izvajanje kmetijskih prostorsko-ureditvenih operacij. Ta sredstva in sredstva iz 4. alinee prvega odstavka 7. člena so namenska in se vodijo ločeno.
(5)
S samoupravnim sporazumom o temeljih skupnega srednjeročnega plana kmetijskih zemljiških skupnosti v SR Sloveniji se določi obseg sredstev, ki jih kmetijske zemljiške skupnosti združujejo za tiste kmetijske prostorsko-ureditvene operacije, ki so posebej pomembne za uresničevanje osnovnih ciljev družbenega razvoja, določenih v družbenem planu SR Slovenije, in v skladu s 6. členom tega zakona za druge skupno dogovorjene namene.
(6)
Če samoupravni sporazum iz prejšnjega odstavka ni sklenjen oziroma ga ne sklenejo vse kmetijske zemljiške skupnosti v SR Sloveniji, se s posebnim zakonom lahko določi obseg sredstev, ki jih kmetijske zemljiške skupnosti združujejo za uresničevanje osnovnih ciljev družbenega razvoja, določenih z družbenim planom SR Slovenije, za vse kmetijske zemljiške skupnosti oziroma le za tiste, ki tega samoupravnega sporazuma ne bi sklenile.
(7)
Sredstva, ki jih s plačilom odškodnine pridobi Zveza vodnih skupnosti Slovenije, se smejo uporabljati v skladu s programi izključno le za urejanje kmetijskih zemljišč zaradi povečanja njihove rodovitnosti, in sicer za kmetijske melioracije iz četrtega odstavka 101. člena tega zakona, in komasacije ter do 5% vseh sredstev za sofinanciranje raziskovalnih tem s tega področja in Zveze kmetijskih zemljiških skupnosti Slovenije.
(8)
Programe urejanja kmetijskih zemljišč po prejšnjem odstavku sprejemata sporazumno Zveza vodnih skupnosti Slovenije in Zveza kmetijskih zemljiških skupnosti Slovenije.
19. člen
(1)
Lastnik, uporabnik oziroma imetnik kmetijskega zemljišča (v nadaljnjem besedilu: obdelovalec) ima v svojem, skupnem in splošnem družbenem interesu pravico in dolžnost obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar v skladu s predpisi, samoupravnimi splošnimi akti kmetijskih organizacij ter drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, ki so zainteresirane za varstvo človekovega okolja; obdelovalec kmetijskega zemljišča iz prvega območja kmetijskih zemljišč pa mora ta kmetijska zemljišča obdelovati tudi v skladu z občinskim družbenim planom.
(2)
Republiški upravni organ, pristojen za kmetijstvo, izda v enem letu po uveljavitvi tega zakona navodilo o tem, kdaj se šteje, da obdelovalec ravna kot dober gospodar.
(3)
Če kmetijska zemljiška skupnost ugotovi, da obdelovalec ne uporablja kmetijskega zemljišča v skladu s prvim odstavkom tega člena, razišče vzroke za tako stanje. V skladu z ugotovljenim stanjem predlaga kmetijska zemljišča skupnost obdelovalcu primerne ukrepe in mu pri tem daje ustrezno pomoč.
(4)
Če lastnik kmetijskega zemljišča v enem letu ne upošteva predloga iz prejšnjega odstavka, predlaga kmetijska zemljiška skupnost ali pristojna kmetijska inšpekcija občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za kmetijstvo, da dodeli kmetijsko zemljišče za dobo petih let v začasno upravljanje kmetijski zemljiški skupnosti. Odločba o dodelitvi kmetijskega zemljišča v začasno upravljanje je akt v upravnem postopku.
(5)
Določbe tretjega in četrtega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi v primeru, ko kmetijska zemljiška skupnost poda zahtevo o načinu rabe kmetijskih zemljišč in o drugih pogojih, ki zadevajo uporabo zemljišča (peti odstavek 11. člena in tretji odstavek 62. člena tega zakona).
20. člen
(1)
Kmetijska zemljiška skupnost izvaja začasno upravljanje kmetijskega zemljišča tako, da v imenu in za račun lastnika dodeli to zemljišče v uporabo kmetijski organizaciji ali pa ga da v zakup kmetu, vendar samo za čas, ko je to zemljišče v začasnem upravljanju. Če dodeli kmetijska zemljiška skupnost kmetijsko zemljišče v uporabo kmetijski organizaciji, začasno postane to zemljišče družbeno sredstvo.
(2)
Lastniku kmetijskega zemljišča, ki je dodeljeno po prejšnjem odstavku kmetijski organizaciji ali dano v zakup kmetu, pripada odškodnina. Ta mora ustrezati povprečni zakupnini za enako ali podobno zemljišče v kraju, kjer je to zemljišče, po odbitku vrednosti vlaganj v razširjeno reprodukcijo. Lastnika ni mogoče obremeniti za vlaganja, ki bi bila večja od odškodnine, razen če je bil o višini vlaganj dosežen sporazum.
21. člen
(1)
Lastnik kmetijskega zemljišča lahko zahteva, da se mu v začasno upravljanje dano kmetijsko zemljišče vrne, če dokaže, da so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je bila odločba o začasnem upravljanju izdana. O vrnitvi zemljišča odloča v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, pred iztekom petletnega roka, zemljišče pa se lastniku, ki izpolni predpisane pogoje, vrne po izteku tega roka.
(2)
Če se zemljišče vrne prejšnjemu lastniku, mora le-ta začasnemu uporabniku oziroma zakupniku povrniti neamortizirano vrednost vlaganj v kmetijska zemljišča.
III. PROMET S KMETIJSKIMI ZEMLJIŠČI
22. člen
(1)
S prometom s kmetijskimi zemljišči po tem zakonu je mišljen prenos lastninske pravice s pravnimi posli med živimi, prenos kmetijskega zemljišča od ene družbene pravne osebe na drugo družbeno pravno osebo, pridobitev kmetijskega zemljišča v družbeno lastnino oziroma odtujitev kmetijskega zemljišča iz družbene lastnine na podlagi pravnega posla ter prenos pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini.
(2)
S pravnimi posli med živimi, občani, ki po določbah tega zakona niso kmetje, ter društva in druge civilne pravne osebe ne morejo pridobivati kmetijskih zemljišč iz prvega območja kmetijskih zemljišč.
(3)
Kmetija iz 3. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (v nadaljnjem besedilu: kmetija), se s pravnimi posli med živimi ne sme deliti, razen v primeru, če se na ta način povečujejo, zaokrožujejo ali nastajajo druge kmetije oziroma kompleksi zemljišč v družbeni lastnini. V drugih primerih se tako kmetijo lahko odtuji le kot celoto.
(4)
Overitev predpisov na podlagi o prodaji kmetijskega zemljišča oziroma kmetije, na kateri je lastninska pravica, je mogoče le na podlagi potrdila občinskega upravnega organa, pristojnega za kmetijstvo, da so upoštevane določbe drugega in tretjega odstavka tega člena.
(5)
Pravni posli, sklenjeni v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, so nični.
(6)
Pri prodaji solastninskega deleža kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije imajo solastniki, ki so kmetje po tem zakonu, predkupno pravico.
23. člen
(1)
Nihče ne more imeti v lasti več kmetijskega zemljišča, kot ga sme imeti po zakonu.
(2)
Kdor pridobi v last kmetijsko zemljišče, ki presega z zakonom določeni maksimum, mora to naznaniti občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za premoženjskopravne zadeve v tridesetih dneh, odkar je za to izvedel.
(3)
Presežek kmetijskega zemljišča nad z zakonom določenim maksimumom preide po izberi lastnika v družbeno lastnino in se prenese v kmetijski zemljiški sklad. Če lastnik zemljišča ne izbere, določi občinski upravni organ, pristojen za premoženjskopravne zadeve, katero zemljišče iz presežka postane družbena lastnina in se prenese v kmetijski zemljiški sklad ter rok, v katerem je prejšnji lastnik zemljišča dolžan to zemljišče izročiti v upravljanje in razpolaganje kmetijski zemljiški skupnosti.
(4)
Določbi prejšnjih dveh odstavkov se smiselno uporabljata tudi v primerih, ko občan, ki po določbah tega zakona ni kmet, društvo ali druga civilnopravna oseba, pridobi s pravnimi posli med živimi kmetijsko zemljišče iz prvega območja kmetijskih zemljišč.
24. člen
(1)
Kdor podeduje kmetijsko zemljišče, ki skupaj z zemljiščem, ki ga že ima v lasti, presega z zakonom določeni maksimum, ima v okviru tega maksimuma pravico izbrati tisto od vseh teh kmetijskih zemljišč, na katerem namerava obdržati lastninsko pravico.
(2)
Izjavo, s katero izbere zemljišče po prejšnjem odstavku, da dedič v šestdesetih dneh po pridobitvi zemljišča občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za premoženjskopravne zadeve. Ta organ ugotovi z odločbo, da je drugo zemljišče, ki presega z zakonom določeni maksimum, postalo družbena lastnina, in se prenese v kmetijski zemljiški sklad.
(3)
Če dedič zemljišča ne izbere, določi občinski upravni organ, pristojen za premoženjskopravne zadeve, katero kmetijsko zemljišče iz podedovanega presežka postane družbena lastnina in se prenese v kmetijski zemljiški sklad.
(4)
Za kmetijsko zemljišče, ki postane po prejšnjih odstavkih družbena lastnina, ima dedič pravico do odškodnine po predpisih o razlastitvi.
(5)
Odškodnina iz prejšnjega odstavka se dediču izplača po izročitvi kmetijskih zemljišč v razpolaganje kmetijski zemljiški skupnosti, do izročitve pa obdrži dedič na zemljišču pravico uporabe. Odločbo o izročitvi zemljišča izda občinski upravni organ, pristojen za premoženjskopravne zadeve, na predlog kmetijske zemljiške skupnosti, ki mora svojemu predlogu priložiti dokaz o zagotovljenih sredstvih za plačilo odškodnine in cenilni zapisnik sodno zapriseženega cenilca za prizadeto zemljišče.
(6)
Imetnik pravice uporabe kmetijskega zemljišča, ki je družbena lastnina, lahko prenese to zemljišče s pravnim poslom na osebe, ki so po predpisih o dedovanju njegovi zakoniti dediči. Pravico uporabe na zemljišču lahko zakoniti dediči podedujejo.
(7)
O uvedbi postopka po drugem oziroma tretjem odstavku tega člena poda občinski upravni organ, pristojen za premoženjskopravne zadeve, po uradni dolžnosti predlog zemljiški knjigi za zaznambo uvedbe postopka za prehod kmetijskega zemljišča v družbeno lastnino. Odtujitev zemljišča, glede katerega je vpisana zaznamba tega postopka, nima pravnega učinka nasproti upravljalcu podružbljenega zemljišča.
(8)
Imetnik pravice uporabe mora izročiti podružbljeno zemljišče z dnem, ko postane odločba iz šestega odstavka tega člena pravnomočna, če ni v odločbi določen drugačen rok.
(9)
Za določitev odškodnine za kmetijsko zemljišče, ki postane družbena lastnina po tem členu, za plodove, posevke, pomožne objekte in druga vlaganja, se smiselno uporabljajo predpisi o razlastitvi.
(10)
Imetnik pravice uporabe lahko vsak čas zahteva, da kmetijska zemljiška skupnost prevzame zemljišče in plača odškodnino zanj. Kmetijska zemljiška skupnost mora tako zemljišče prevzeti. Če kmetijska zemljiška skupnost v enem letu ne prevzame tega zemljišča, lahko imetnik pravice uporabe s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva prevzem zemljišča in plačilo odškodnine za to zemljišče.
25. člen
Določbe šestega do enajstega odstavka prejšnjega člena se smiselno uporabljajo tudi za izročitev kmetijskega zemljišča, ki je prešlo v družbeno lastnino po predpisih o nacionalizaciji in kompleksni razlastitvi, če je zemljišče s srednjeročnim planom občine namenjeno za kmetijstvo, pa doslej ni bila izdana odločba o izročitvi tega zemljišča drugemu upravičencu in ima imetnik pravice uporabe tako zemljišče še v uporabi.
26. člen
(1)
Kmetijska organizacija združenega dela, kmetijska zadruga in druga oblika združevanja kmetov, ki so družbene pravne osebe, in kmet, katerih zemljišče meji na zemljišče, ki ga prodaja kmet, drug občan, društvo ali druga civilna pravna oseba, imajo prednostno pravico do nakupa tega zemljišča.
(2)
Če kmetijska organizacija združenega dela, kmetijska zadruga ali druga oblika združevanja kmetov, ki so družbene pravne osebe oziroma kmet ne uveljavlja prednostne pravice nakupa iz prejšnjega odstavka, ima prednostno pravico kmetijska zemljiška skupnost, nato druga kmetijska organizacija združenega dela, kmetijska zadruga in druge oblike združevanja kmetov, ki so družbene pravne osebe ali drug kmet, ki ima zemljišča v primerni oddaljenosti.
(3)
Ob enakih pogojih ima kmetijska organizacija združenega dela, kmetijska zadruga in druga oblika združevanja kmetov, ki so družbene pravne osebe, prednostno pravico pred kmetom, med kmeti pa tisti, ki mu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost.
(4)
Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov ima prednostno pravico nakupa zakupnik kmetijskega zemljišča, ki je kmet, ali kmetijska organizacija združenega dela, razen če gre za zakup iz 52. člena tega zakona.
(5)
Kadar je naprodaj gozd, ima prednostno pravico nakupa gozdnogospodarska organizacija, ki gospodari z gozdovi tega gozdnogospodarskega območja in kmetje. Pri določitvi prednosti med temi upravičenci se smiselno uporabljajo določbe prejšnjih odstavkov.
27. člen
(1)
Kmet, drug občan, društvo ali druga civilna pravna oseba, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče ali gozd, je dolžan ponudbo v treh izvodih izročiti pristojnemu krajevnemu uradu oziroma, kjer krajevnega urada ni, občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za premoženjskopravne zadeve, na območju občine, kjer je to zemljišče. Ponudba mora vsebovati označbo in ceno zemljišča ter druge prodajne pogoje.
(2)
Organ iz prejšnjega odstavka poskrbi, da se ponudba za petnajst dni nabije na razglasni deski krajevnega urada oziroma občine ter jo hkrati z vročilnico pošlje kmetijski zemljiški skupnosti.
(3)
Rok za uveljavitev prednostne pravice nakupa iz prejšnjega člena znaša trideset dni od dneva, ko je ponudbo prejela kmetijska zemljiška skupnost.
(4)
Če v roku iz prejšnjega odstavka nihče od prednostnih upravičencev ne uveljavlja prednostne pravice nakupa, se lahko kmetijsko zemljišče ali gozd v nadaljnjih šestih mesecih proda. Po izteku tega roka pa mora prodajalec, če še želi prodati kmetijsko zemljišče oziroma gozd, ponudbo ponoviti.
28. člen
(1)
Upravičenec iz 26. člena uveljavi prednostno pravico nakupa s pismeno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje s priporočeno pošiljko prodajalcu in pristojnemu krajevnemu uradu oziroma, kjer krajevnega urada ni, občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za premoženjskopravne zadeve.
(2)
Če upravičenec iz 26. člena tega zakona smatra, da cena v ponudbi bistveno presega vrednost ponudenega zemljišča, lahko v roku iz tretjega odstavka prejšnjega člena sproži postopek za ugotovitev vrednosti ponudenega zemljišča pri občinskem upravnem organu, pristojnem za premoženjskopravne zadeve. Če v petnajstih dneh po tem, ko je prodajalec zvedel za tako ugotovljeno vrednost ponudenega zemljišča, ponudbe v nadaljnjih petnajstih dneh ne umakne, je to zemljišče dolžan prodati upravičencem iz 26. člena tega zakona po ceni, ki je enaka ugotovljeni vrednosti. Ti upravičenci lahko v takem primeru uveljavljajo prednostno pravico nakupa v petnajstih dneh po preteku roka, v katerem je imel prodajalec pravico umakniti ponudbo. Če noben upravičenec v tem roku ne kupi zemljišča ali pa, če vrednost ni ugotovljena v petnajstih dneh po preteku roka iz tretjega odstavka prejšnjega člena, lahko prodajalec to zemljišče proda drugemu interesentu po določbah tega zakona.
(3)
Izjava o umiku ponudbe po prejšnjem odstavku je veljavna, če jo prodajalec pošlje s priporočeno pošiljko pristojnemu krajevnemu uradu oziroma, kjer krajevnega urada ni, občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za premoženjskopravne zadeve.
(4)
Enotno metodologijo za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča ali gozda predpiše v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona republiški upravni organ, pristojen za kmetijstvo oziroma gozdarstvo.
29. člen
Overitev pogodbe o prodaji in zemljiškoknjižni prenos kmetijskega zemljišča, na katerem je lastninska pravica, je mogoč samo na podlagi potrdila pristojnega krajevnega urada, oziroma, kjer krajevnega urada ni, občinskega upravnega organa, pristojnega za premoženjskopravne zadeve, da so bile upoštevane določbe 27. člena tega zakona. Zemljiškoknjižni prenos kmetijskega zemljišča, na katerem je lastninska pravica, je mogoč tudi po preteku roka iz drugega odstavka 30. člena tega zakona.
30. člen
(1)
Upravičenec iz 26. člena tega zakona, ki je bil prikrajšan za prednostno pravico nakupa, lahko s tožbo zahteva, da se pogodba o prodaji razveljavi in da mu lastnik proda kmetijsko zemljišče ob enakih pogojih, po katerih je bilo prodano drugemu.
(2)
Tožbo iz prejšnjega odstavka lahko vloži upravičenec v tridesetih dneh od dneva, ko je izvedel za prodajo ali vpis, najpozneje pa v enem letu od dneva overitve predpisov na pogodbi o prodaji kmetijskega zemljišča oziroma vpisa v zemljiško knjigo, če pa podpisi na pogodbi niso bili overjeni, v treh letih od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.
(3)
Če prodajalec kmetijskega zemljišča noče skleniti pogodbe o prodaji zemljišča z upravičencem iz 26. člena zakona, ki je pravočasno uveljavljal prednostno pravico do nakupa, lahko le-ta v tridesetih dneh po izteku roka iz tretjega odstavka 27. člena zakona, vloži tožbo na sklenitev pogodbe pri pristojnem temeljnem sodišču.
31. člen
(1)
Kmet sme podariti kmetijsko zemljišče ali gozd občanom, ki se po tem zakonu ne štejejo za kmeta, če so ti njegov zakonec ali oseba, ki je po predpisih o zakonski zvezi izenačena z zakoncem, njegovi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter njegovi starši, bratje oziroma sestre.
(2)
Kmetje, lastniki kmetij iz 3. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), smejo podariti občanom iz prejšnjega odstavka samo taka zemljišča, ki jih sicer smejo z oporoko nakloniti v skladu z drugim odstavkom 22. člena navedenega zakona.
(3)
Overitev podpisov na darilni pogodbi, katere predmet so kmetijska zemljišča oziroma gozd, na katerih je lastninska pravica, je mogoče samo na podlagi potrdila občinskega upravnega organa, pristojnega za kmetijstvo, da so upoštevane določbe tega člena.
32. člen
(1)
Kmetijska organizacija lahko proda kmetijsko zemljišče šele, ko dobi mnenje kmetijske zemljiške skupnosti o nameravani prodaji. Šteje se, da kmetijska zemljiška skupnost soglaša s prodajo, če v tridesetih dneh ne sporoči svojega mnenja.
(2)
Kmetijska organizacija sme uporabiti denarni znesek, ki ga dobi za prodano kmetijsko zemljišče ali za pogodbeni oziroma prisilni prenos takega zemljišča na drugo družbeno pravno osebo, samo za nakup drugega kmetijskega zemljišča ter za izboljšanje ali ureditev kmetijskih zemljišč.
33. člen
(1)
Če posestnik kmetijskega zemljišča ne more dokazati svoje lastninske pravice z izpiskom iz zemljiške knjige ali s pravnomočno sodno ali upravno odločbo, lahko tako zemljišče proda ali se po 34. členu tega zakona odpove lastninski pravici le, če se izkaže s potrdilom, ki ga izda občinski upravni organ, pristojen za premoženjskopravne zadeve.
(2)
Da bi mogel dobiti potrdilo iz prejšnjega odstavka, mora posestnik zemljišča dokazati:
-
da je pridobil posest na zemljišču na takšni pravni podlagi, po kateri se pridobiva lastninska pravica na nepremičninah;
-
da imajo on ali njegovi pravni predniki zemljišče v posesti najmanj že od 6. aprila 1941;
-
da ne teče o lastnini na tem zemljišču sodni spor.
(3)
Kdor po prodaji zemljišča po prejšnjem odstavku dokaže svojo lastninsko pravico na prodanem kmetijskem zemljišču, ne more zahtevati od kupca, da mu izroči zemljišče v posest, preden mu ne povrne neamortiziranega dela vloženih sredstev za investicije na njem.
(4)
Potrdilo iz prvega odstavka tega člena je veljavna listina za vpis v zemljiško knjigo.
34. člen
(1)
Kmet, drug občan, društvo ali druga civilna pravna oseba se lahko z enostransko izjavo odpove lastninski pravici na svojem kmetijskem zemljišču v korist kmetijske zemljiške skupnosti, če na zemljišču ni bremen ali so na njem samo stvarne služnosti.
(2)
Izjavo o odpovedi lastninski pravici po prejšnjem odstavku se da občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za premoženjskopravne zadeve, in sicer ustno na zapisnik ali pa v obliki sodno overjene listine.
(3)
Za pravna dejanja v postopku v zvezi s prenosom lastninske pravice po tem členu se ne plačujejo takse in ne davek od prometa nepremičnin.
35. člen
(1)
Kmetijsko zemljišče, katerega lastnik najmanj deset let ne stori ničesar, s čimer bi karkoli izvrševal svojo lastninsko pravico na tem zemljišču, postane družbena lastnina in preide v kmetijski zemljiški sklad. Prav tako postane družbena lastnina tudi kmetijsko zemljišče, ki je bilo v skladu z 19. členom zakona pet let v začasnem upravljanju, pa lastnik ne izpolni pogojev iz 21. člena zakona.
(2)
Na kmetijsko zemljiško skupnost se prenese kmetijsko zemljišče tiste kmetijske organizacije, ki tega zemljišča eno leto ni obdelovala v skladu z določbami prvega odstavka 19. člena tega zakona.
(3)
Za kmetijsko zemljišče, preneseno na kmetijsko zemljiško skupnost po prvem in drugem odstavku tega člena, pripada lastniku oziroma uporabniku odškodnina po predpisih o razlastitvi.
(4)
Dejstvo iz prvega odstavka tega člena ugotovi v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za premoženjskopravne zadeve, dejstvo iz drugega odstavka pa prav tako v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo.
36. člen
Na kmetijskem zemljišču, ki je družbena lastnina, ni mogoče s priposestvovanjem pridobiti lastninske pravice.
37. člen
(1)
Pogodbo o prodaji kmetijskega zemljišča v družbeni lastnini občanu, društvu oziroma drugi civilnopravni osebi je treba predložiti najkasneje trideset dni po sklenitvi pristojnemu občinskemu javnemu pravobranilstvu. V tem roku je treba predložiti pristojnemu občinskemu javnemu pravobranilcu tudi pogodbo, na podlagi katere je kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino.
(2)
Pogodbe, s katerimi je družbenopravna oseba prodala kmetijsko zemljišče občanu, društvu ali drugi civilno pravni osebi oziroma ga kupila za ceno, ki je manjša oziroma večja kot prometna vrednost, izpodbija občinsko javno pravobranilstvo najkasneje v treh mesecih od prejema pogodbe.
(3)
Sodišče ne sme izvesti zemljiškoknjižnega prenosa brez potrdila javnega pravobranilstva o prejemu pogodbe iz prvega odstavka tega člena.
IV. ZAKUP KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ
38. člen
(1)
Predmet zakupa je kmetijsko zemljišče s pripadajočimi objekti, napravami in dolgoletnimi nasadi.
(2)
Pogodba o zakupu kmetijskega zemljišča (v nadaljnjem besedilu: zakupna pogodba) mora vsebovati zlasti zemljiškoknjižne podatke, opis in vrednost objektov, naprav in nasadov iz prejšnjega odstavka, višino zakupnine ter dobo in namen zakupa.
39. člen
Zakupna pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki. Zakupna pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, nima pravnega učinka.
40. člen
Določbe 26. do 30. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za zakup.
41. člen
(1)
Kmetijska zemljiška skupnost ali kmetijska organizacija sme dati kmetijsko zemljišče kmetu v zakup samo v primeru, če ni mogoče s temi zemljišči oblikovati kompleksov zemljišč družbeno organizirane proizvodnje kmetov ali organizirati trajnejše medsebojne povezanosti ali trajnejšega poslovnega sodelovanja na podlagi združevanja dela, zemljišč, delovnih in drugih sredstev, ki so lastnina kmetov, z delom delavcev in z družbenimi sredstvi v organizaciji združenega dela.
(2)
V podzakup lahko daje pod pogojem iz prejšnjega odstavka kmetijsko zemljišče le kmetijska zemljiška skupnost in kmetijska organizacija.
(3)
Kmetijska organizacija sme uporabiti znesek, ki ga dobi po prejšnjih odstavkih, le za namene iz drugega odstavka 32. člena tega zakona.
42. člen
(1)
Doba zakupa mora ustrezati namenu uporabe zakupnega zemljišča.
(2)
Razen v primeru zakupa po prvem odstavku 20. člena tega zakona, doba zakupa ne sme biti krajša kot:
-
25 let, če naj rabi zemljišče osnovanju vinogradov, sadovnjakov ali hmeljišča;
-
15 let, če naj rabi zemljišče osnovanje nasadov hitrorastočih listavcev;
-
10 let, če naj rabi zemljišče za druge namene.
(3)
Če trajni nasadi na zakupnem zemljišču že obstojajo, se zakupno razmerje lahko sklene tudi za dobo, dokler nasadi ne bodo amortizirani.
43. člen
Če zakupodajalec v tridesetih dneh od dneva objave ponudbe o zakupu na način iz 27. člena tega zakona ne more skleniti zakupne pogodbe za dobo iz prejšnjega člena, lahko da kmetijsko zemljišče v zakup tudi za krajši čas.
44. člen