TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 190,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

S trditvijo, da je bil tožnik kaznovan zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem, čeprav je šlo le za ugibanje, je toženec prekoračil dopustne meje svobode izražanja. Svoboda izražanja predstavlja ne le človekovo pravico, ampak tudi enega od temeljnih gradnikov demokratične družbe, ki vključuje posameznikovo pravico do izrekanja o zadevah javnega pomena. Drži tudi, da zaradi pomena te pravice ni nedopusten vsak žaljiv zapis o drugem in da so meje sprejemljive kritike ravnanj oseb, udeleženih v te vrste zadevah, širše kot tedaj, ko gre za druge osebe. Pri presoji o tem, ali je sporna izjava varovana s svobodo izražanja, pa je poleg navedenih okoliščin pomembno še, ali je imela dovolj podlage v dejstvih. Natančneje povedano: pomembno je, ali je izjavitelj imel dovolj podlage, da je verjel v resničnost izjave o dejstvu, oziroma – če sporna izjava predstavlja mnenje – ali je izraženo mnenje imelo dovolj podlage v (resničnih) dejstvih.

Mnenje toženca kot umetnostnega zgodovinarja, ki se v svojem poklicnem delu ukvarja s Plečnikovo dediščino, sodi v javno razpravo. To velja tudi za njegovo mnenje o tožnikovem angažmaju v načrtovani investiciji in ravnanju medijev v zvezi s tem. Upoštevaje tožnikovo vlogo v načrtovani investiciji v zvezi s kulturnim spomenikom državnega pomena, ki je predmet obravnave v članku, so meje sprejemljive kritike njegovih ravnanj široke. Ne glede na to vanjo ne sodijo izjave o neresničnih dejstvih, ki posegajo v tožnikov ugled. Trditev, da je bila oseba kaznovana zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem, zmanjšuje ugled osebe. Gre za očitek ravnanja v nasprotju tako s pravili in etiko športa kot z zakoni. Četudi izjave o kaznovanosti v prispevku, kot je obravnavani, ni mogoče razumeti na enak način, kot da gre za kazensko obsodbo, je očitek tako hud, da ob izostanku dokazov, ki bi potrjevali njegovo resničnost, oziroma dejstev, na podlagi katerih bi bil toženec mogel verjeti v resničnost izjave, sega onkraj meja dopustnega izražanja.

Porušenje duševnega ravnotežja pri tožniku, ki ga je pripisati objavi sporne izjave, ni bilo niti tako dolgotrajno niti tako intenzivno, da bi bila poleg javne objave preklica izjave in opravičila utemeljena še prisoja denarne odškodnine.