TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

V obravnavanem primeru očitno ne gre za preganjanje v smislu ZMZ. Iz tožnikovega opisa dogodka z dekletovim očetom brez dvoma izhaja, da očetove grožnje vanj niso bile uperjene zato, ker bi tožnik pripadal določeni družbeni skupini, ampak iz povsem zasebnih razlogov. Tudi glede dogodka z znanci tihotapca tožnik ni navedel, da bi se jih bal, ker sam pripada določeni družbeni skupini, oziroma ni navedel kakšne druge okoliščine iz drugega odstavka 2. člena ZMZ. Razen tega se po 24. členu ZMZ nedržavni subjekti lahko štejejo kot subjekti preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država ali druge organizacije, ki nadzorujejo državo, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem. Tožnik pa ni niti poskušal priti v stik s temi organi, tako da je tudi iz tega razloga že na prvi pogled očitno, da pri opisanih dogodkih ne gre za preganjanje in je zato toženka pravilno odločala v pospešenem postopku.

Ne drži, da bi toženka trdila, da je krvno maščevanje izključno zasebna zadeva in da ne pomeni oblike preganjanja; pač pa iz obrazložitve odločbe izhaja, da dogodek, ki ga je opisal tožnik, ne ustreza definiciji krvnega maščevanja.

Določba 39. člena Procesne direktive 2005/85/ES ne posega v pravila o prekluziji dokazov iz 52. člena ZUS-1.