TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika se v sodni praksi od odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 izdajajo tudi tako imenovane regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo s samim tožbenim zahtevkom. Ustavno sodišče je v tej odločbi postavilo temelje za njihovo uveljavljanje in zapisalo, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.

O vprašanju, ali je regulacijsko začasno odredbo, ki se v bistvenem pokriva s tožbenim zahtevkom, mogoče izdati tudi ob izpolnjevanju predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodna praksa ni enotna.

Tudi če bi sodišče izhajalo iz stališča, da je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati zgolj tudi (le) ob pogoju po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, v konkretnem primeru na podlagi tožnikovih trditev ni mogoče z verjetnostjo sklepati, da je ta pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. Ni vzdržno sklepanje, da je predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe proti banki utemeljen (samo) zato, ker ima slednja bistveno več finančnih sredstev in bi zaradi tega z neutemeljeno izdano začasno odredbo evidentno utrpela manj neugodne posledice od tožnika, če bi ta ostal brez predlaganega začasnega varstva. V tem primeru bi bila sicer praktično vsakič, ko bi bila tožena stranka banka (ali zavarovalnica, ali država) začasna odredba brez nadaljnjega izdana. Na dlani je, da bi bilo to povsem zoper temeljno načelo enakega varstva pravic, namen zakonskih pogojev za izdajanje začasnih odredb in navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Ni torej mogoče tehtati zgolj obsega premoženja stranke (praviloma komitenta) in banke ter iz tega izpeljati sklep o manj ugodni oz. usodni posledici (ne)izdaje začasne regulacijske odredbe. Kvečjemu je treba izkazati, da posledice za realizacijo terjatve iz konkretnega posla za enega pogodbenika ne bodo manj ugodne kot za drugega. Tega pa na podlagi zatrjevanj pritožnika ni mogoče reči za toženo banko. Čeprav je kreditna obveznost jemalca kredita zavarovana s hipoteko, to ne pomeni, da se toženi stranki za uveljavitev terjatve (če bi se izkazalo, da je tožnikova tožba neutemeljena) ne obetajo neugodne posledice: hipoteko je treba šele uveljaviti, kar je povezano s stroški in časovno zamudo, poleg tega pa ima prav sodišče prve stopnje, da ni prikazano, koliko naj bi bila nepremičnina vredna glede na možen preostanek kredita, niti kakšni stroški bi s tem nastali toženi stranki. Zato na podlagi tako splošnih navedb ni bilo mogoče sklepati, da bi bile posledice za banko ob pravdnem neuspehu pritožnika manj ugodne od njegovih lastnih za primer uspeha. Njegova zatrjevana neugodna posledica je morebitna potreba, da bo moral svoj povračilni zahtevek zoper banko povečati. Vendar pa tega ne kvantificira oz. ne navede na način, ki bi kazal, da bo to zanj neugodnejše od potencialne potrebe banke po unovčenju hipoteke.

SEU je razsodilo, da je treba "člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve."