TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Predlog se zavrže.

Ni dovolj, da stranka obširno opisuje dosedanji potek postopka, dejansko stanje, vpletene udeležence oziroma doslej sprejete odločitve, če vsega naštetega vsebinsko ne osmisli v duhu 367.a člena ZPP in pomenu zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Tudi zgolj tehnično kopiranje zakonske določbe 367.a člena ZPP ne zadošča, saj slednjo Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti že samo pozna. Kot ključna se tako pokaže zahteva po silogističnem konkretiziranju sicer abstraktnega zakonskega dejanskega stanu v smislu iskanja izostrene pravne vezi med konkretno zadevo ter njenim širšim pomenom.

Iz dotičnega predloga pa veje predvsem (pravna) nemoč, ker predlagatelj določene (pravne) zagate (očitno) ne uspe rešiti na zanj zadovoljiv način, kar pa za popolnost predloga ne zadošča. Čeprav je njegovo stisko iz občečloveškega vidika mogoče razumeti, ni dvoma, da Vrhovno sodišče ni pravni asistent, ki bi lahko strankam svetoval, kako naj se (bolje - učinkoviteje - drugače) lotevajo reševanja svojih pravnih zadev. Tovrstnemu pedagoško pravnemu sekundiranju revizijski postopek ni namenjen, kot tudi ne presoji, ali neke nepremičnine res (ne)spadajo v zapuščino. O tem sta se (očitno nikalno) že izrekli nižji sodišči. Za Vrhovno sodišče je ključno le, katero je s prekršenim pravilom povezano sporno pravno vprašanje, ki ima širši pomen; zlasti za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma razvoj sodne prakse. Revizijski postopek namreč ni redno pravno sredstvo in že konceptualno presega tovrstne težnje, na podlagi katerih bi Vrhovno sodišče preverjalo pravilnost in zakonitost izdanih odločb per se.