Odločba o ugotovitvi, da peti odstavek 186. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. in 39/09) ni v neskladju z Ustavo in o zavrnitvi ustavne pritožbe

3610. Odločba o ugotovitvi, da peti odstavek 186. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. in 39/09) ni v neskladju z Ustavo in o zavrnitvi ustavne pritožbe

Številka: U-I-186/09-21
Up-878/09-26

Datum: 28. 9. 2011

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe bkm Lojistik, Taşimacilik Ticaret Ltd. Şti., Marmara Sanayi Sitesi, Istanbul, Turčija, ki jo zastopa mag. Mitja Jelenič Novak, odvetnik v Ljubljani, na seji 28. septembra 2011

Peti odstavek 186. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. in 39/09) ni v neskladju z Ustavo.

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. III Kp 11/2009 z dne 21. 5. 2009 se v delu, v katerem se nanaša na odvzem zaseženega tovornega vozila znamke Renault, reg. št. 34 EM 3127, zavrne.

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo št. K 139/2008 z dne 29. 12. 2008 voznika tovornega vozila spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog iz prvega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 110. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09 – v nadaljevanju: ZKP) je zaseženo tovorno vozilo vrnilo lastnici, družbi bkm Lojistik, Taşimacilik Ticaret Ltd. Şti., Marmara Sanayi Sitesi, Istanbul (v nadaljevanju: družba). Zoper prvostopenjsko sodbo se je glede odločbe o varnostnem ukrepu pritožil višji državni tožilec. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo št. III Kp 11/2009 z dne 21. 5. 2009 njegovi pritožbi ugodilo tako, da je odločbo o varnostnem ukrepu spremenilo. Odločilo je, da se zaseženo tovorno vozilo, ki je bilo kot prevozno sredstvo uporabljeno za prevoz drog, odvzame. Odločitev je oprlo na stališče, da je zakonodajalec v petem odstavku 186. člena KZ-1 uresničil določbo tretjega odstavka 73. člena KZ-1 in določil obvezen odvzem prevoznega sredstva, če je to uporabljeno za prevoz in hrambo drog. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da bi za odvzem predmeta, ki ni storilčeva last, morali biti izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 73. člena KZ-1, je zato ocenilo kot napačno.

Družba (pobudnica oziroma pritožnica), vlaga ustavno pritožbo in pobudo. Sodbo Višjega sodišča izpodbija v delu, v katerem se nanaša na varnostni ukrep odvzema tovornega vozila. Zatrjuje kršitve drugega odstavka 14. člena, 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 28., 33. in 67. člena Ustave. Stališču Višjega sodišča, »da je zakonodajalec v petem odstavku 186. člena KZ-1 uresničil določbo tretjega odstavka 73. člena KZ-1 in določil obvezen odvzem prevoznega sredstva, če je bilo to uporabljeno za prevoz in hrambo drog, tudi v primeru, če niso storilčeva last«, očita kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Kot napačno ocenjuje razlago tega sodišča, da gre v primeru petega odstavka 186. člena KZ-1 za obvezen odvzem, ki sodišče odvezuje vsakršnega tehtanja o tem, ali so za odvzem podani pogoji iz drugega odstavka 73. člena KZ-1. Meni, da peti odstavek 186. člena KZ-1 ne določa obveznega odvzema, iz te določbe pa naj tudi ne bi izhajalo, da je obvezen odvzem dopusten, če predmet ni storilčeva last. Edina mogoča podlaga za odločitev sodišča o odvzemu prevoznega sredstva tretji osebi naj bi bil drugi odstavek 73. člena KZ-1. Pritožnica navaja, da je storilec za izvršitev kaznivega dejanja uporabil njeno tovorno vozilo, vendar naj za takšen njegov namen sama ne bi vedela. Pojasni, da pri storitvi kaznivega dejanja ni bila udeležena, kar naj bi izrecno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Učinkovite možnosti, da bi preprečila zlorabo svoje lastnine za kriminalne namene, naj pritožnica ne bi imela. Več kot to, da tovorno vozilo redno pregleduje, preverja morebitne predelave in skrite prostore, naj sploh ne bi bilo mogoče. Z izrekom varnostnega ukrepa odvzema tovornega vozila naj bi bila najprej neupravičeno kaznovana, poseg v njeno lastninsko pravico, varovano s 33. členom Ustave, naj bi bil neupravičen ter nesorazmeren in zato nedopusten. Pritožnica navaja še, da v kazenskem postopku, v katerem se odloča o izreku varnostnega ukrepa, ni imela možnosti za udeležbo, prav tako naj ne bi imela statusa oškodovanca oziroma vsaj temu statusu pripadajočih procesnih pravic.

Pobudnica je hkrati z ustavno pritožbo vložila tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 186. člena KZ-1. Zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, če jo je mogoče razlagati tako, kot izhaja iz izpodbijane sodbe Višjega sodišča, tj., da gre v primeru petega odstavka 186. člena KZ-1 za obvezen odvzem prevoznega sredstva, in to tudi v primeru, če to ni storilčeva last. Če iz izpodbijane določbe res izhaja obvezen odvzem prevoznega sredstva tudi za tretjega, ki ni storilec kaznivega dejanja, vendar je lastnik predmeta, pa naj bi bil poseg v njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave protiustaven. Poseg naj bi bil nesorazmeren najprej zato, ker zakonodajalec pri določitvi vsebine varnostnega ukrepa ni opravil razlikovanja med predmeti, ki jih je treba in dopustno odvzeti že iz preventivnih razlogov. Drugi razlog naj bi bil v tem, da zakonodajalec ni upošteval tesnosti zveze med stvarjo, ki naj se vzame, in storitvijo kaznivega dejanja,(1) drugih kriterijev naj tudi ne bi določil. Obvezen odvzem vozila lastniku, ki ni storilec kaznivega dejanja, naj bi zato zanj pomenil izvršitev kazenske sankcije zaplembe premoženja. Pobudnica meni, da je takšno stališče Ustavno sodišče sprejelo že v odločbi št. U-I-183/96 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98, in OdlUS VII, 146).

Pritožnica je predlagala, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, ker naj bi odpirala navedena pomembna ustavnopravna vprašanja. Iz enakih razlogov je predlagala, naj Ustavno sodišče sprejme pobudo in razveljavi izpodbijano določbo. Predlog za začasno zadržanje izvršitve je podala v ustavni pritožbi in tudi v pobudi.

Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-878/09 z dne 22. 7. 2009 sprejelo v obravnavo in odločilo, da se do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na odvzem zaseženega tovornega vozila. Višje sodišče v Mariboru je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: ZUstS) obveščeno o njenem sprejemu. S sklepom št. U-I-186/09 z dne 17. 9. 2009 je Ustavno sodišče sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 186. člena KZ-1 in zavrnilo predlog za začasno zadržanje izvršitve izpodbijane določbe. Sklep o sprejemu pobude je Ustavno sodišče poslalo Državnemu zboru Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS, Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije pa na podlagi drugega odstavka 28. člena ZUstS.

Državni zbor ni odgovoril. Vlada Republike Slovenije in Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju: Ministrstvo) sta poslala enaki mnenji, iz katerih izhaja, da peti odstavek 186. člena KZ-1 ni v neskladju s 33. členom Ustave. Po mnenju Vlade in Ministrstva vsebina varnostnega ukrepa ni kaznovalne (povračilne) narave, temveč naj bi šlo za preventivni (kurativni) ukrep; poseg v tujo lastnino pa v primeru, ko storilec kaznivega dejanja ni lastnik odvzetega predmeta, naj ne bi bil protipraven. Člen 33 Ustave naj namreč ne bi varoval pred posegi, ki niso protipravni (pravilno: so protipravni). Kot primera, kdaj protipravnost ni podana, Vlada in Ministrstvo navajata razlastitev (tudi v tem primeru naj bi šlo za odvzem predmetov) ter kazenske sankcije (npr. kazen zapora, kjer naj bi bila kršena ustavna pravica do svobode gibanja). Odvzema predmetov, tudi če niso storilčeva last, ne ocenjujeta kot ukrep, ki bi bil že sam po sebi v neskladju z Ustavo. Poleg tega, da je ukrep določen v zakonu, naj bi bil tudi vsebinsko sprejemljiv in ustrezen varnostni ukrep; sodišče naj bi ga izreklo zato, da bi bil dosežen cilj kaznovalnega prava. Ob obstoju razlogov iz drugega odstavka 73. člena KZ-1 (če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi) naj bi bil odvzem predmetov pravno dopusten tudi v primeru, če slednji niso storilčeva last. Po mnenju Vlade in Ministrstva bi se prevozna sredstva, ki so bila uporabljena za prevoz in hrambo drog, lahko tudi pozneje uporabila za izvršitev teh kaznivih dejanj, in to ne glede na to, ali imajo prirejene posebne prostore za transport in hrambo prepovedanih drog. KZ-1 naj bi dopuščal tudi to, da zakonodajalec pri določenih kaznivih dejanjih predpiše obvezen odvzem predmetov. Namen obveznega odvzema predmetov naj bi bil v primeru kaznivega dejanja iz 186. člena KZ-1, ki je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje, prav v zagotavljanju splošne varnosti (človekovega zdravja). Zato Vlada in Ministrstvo menita, da lastninska pravica nekoga drugega ne more biti razlog, da se predmeti, ki so bili uporabljeni za storitev kaznivega dejanja, ne bi smeli (od)vzeti. Navajata, da se storilci teh kaznivih dejanj največkrat povezujejo v hudodelske združbe in pri njihovi storitvi vedno ne uporabljajo prevoznih sredstev, registriranih na njihovo ime. Pogosto tudi naj ne bi bili lastniki premičnega ali nepremičnega premoženja, saj skrivajo s kaznivimi dejanji pridobljene premoženjske koristi. Ureditev, ki bi dopuščala odvzem predmetov le takrat, kadar so ti storilčeva last, bi po mnenju Vlade in Ministrstva storilci kaznivih dejanj pogosto zlorabljali; za njihovo izvršitev bi uporabljali prevozno sredstvo, ki je v lasti nekoga drugega. Z ocenami pobudnice, da pri odvzemu tovornega vozila ne gre za klasičen odvzem, ker naj ne bi šlo za predmet, ki je v tesni zvezi s storitvijo kaznivega dejanja, in da je njegova primarna funkcija drugačna od tiste, v kateri je bilo pri storitvi kaznivega dejanja uporabljeno, se Vlada in Ministrstvo ne strinjata. Menita, da ne obstaja splošen kriterij, po katerem bi lahko za določen predmet šteli, da je v tesni zvezi s storitvijo kaznivega dejanja. S primeri navedeta, da bo storilec kaznivega dejanja iz 186. člena KZ-1 uporabil predmet, v katerega bo prepovedano drogo najlaže skril; to pa bi bilo največkrat in še posebno tovorno vozilo, v katerem se prevaža tudi drugo blago. Ocenjujeta, da pravna varnost in pravičnost terjata, da mora biti pravica do zasebne lastnine ustrezno varovana tudi v primerih, ko ti predmeti niso storilčeva last. Opozarjata na drugi odstavek 73. člena KZ-1, ki naj bi neposredno zagotavljal restitucijo škode. Na tej podlagi in na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava naj bi imel dejanski lastnik možnost in pravico, da odškodnino izterja neposredno od povzročitelja škode. V obravnavanem primeru naj povzročitelj ne bi bila država oziroma njen predpis, domnevno neskladen z Ustavo, temveč kaznovani voznik odvzetega motornega vozila. Kaznivo dejanje, določeno v 186. členu KZ-1, naj bi temeljilo tudi na vrsti mednarodnih aktov, zavezujočih za Republiko Slovenijo. Vlada in Ministrstvo navajata, da Konvencija Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi z dne 19. 12. 1988 (Uradni list SFRJ, MP, št. 14/90) v 15. členu določa, katere ukrepe naj države sprejmejo z namenom, da bi se preprečila uporaba službenih vozil za izvršitev tega kaznivega dejanja. Da bi to preprečili, bi morali vsi prevozniki sprejeti previdnostne ukrepe. Menita, da je zato vsak prevoznik dolžan preventivno poskrbeti za to, da se službeno vozilo, ki je njegova last, ne bi uporabilo za tovrstni namen.