TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Drugi odstavek 74. člena ZGO-1 velja le za tiste primere, ko je bilo v obnovljenem postopku gradbeno dovoljenje odpravljeno oziroma izrečeno za nično. V konkretnem primeru je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno. Ker so pravne posledice odprave upravnega akta ali njegove razveljavitve bistveno drugačne, ni ni dopustna pravna ali zakonska analogija, za katero se tožnica zavzema še v reviziji. Iz prikazane vsebine odločbe in njenih procesnih pravnih posledic namreč jasno izhaja tudi namen zakonodajalca (ratio legis). Omogoča direktno uveljavljanje odškodnine le v tistih gotovih primerih, ko poseg organa v izdano gradbeno dovoljenje omogoča takojšnji izrek najstrožje sankcije nezakonite gradnje – njeno rušenje.

Za ugotovitev razbremenitve tožene stranke za nastalo škodo na podlagi 140. člena OZ ne zadostujejo dejanske ugotovitve, da je tožnica vedela za še nevknjižene nove lastnike sosednjih zemljišč, od katerih tudi ni terjala soglasij in je prevzela riziko, da bo pravnomočno gradbeno dovoljenje na podlagi njihovih pravnih sredstev tudi lahko kasneje razveljavljeno.

Tožena stranka ni pridobila potrebnih soglasij in se zato revidentka ni smela zanašati na pravnomočnost gradbenega dovoljenja in začeti z gradnjo. Ker je že vedela za bodoče lastnike in je celo poskušala z začetkom gradnje prehiteti pričakovano obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, s čimer je ravnala nepošteno in prevzela tveganje nastanka škode v zvezi z začeto gradnjo, je na ta način v svoje breme pretrgala tudi vzročno posledični tok, povzročen s strani uslužbenca upravnega organa, ki je privedel do zatrjevane škode. Ker je bila vzročna zveza pretrgana, je tako izpadel eden od potrebnih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke.