TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni povrniti 286,74 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka ni odpravila nenehnih zastojev linije, za katere je vedela. Prav tako so delavci zlahka onemogočili delovanje varnostnega stikala (s tem, da so ga prelepili), tožena stranka pa je šele po nezgodi namestila varnostni vijak, ki je onemogočil dostop do nevarnega območja stroja (odprtje zaščitnih vrat linije), čeprav je vedela, da je bilo varnostno stikalo, ki ustavi gibanje nevarnih delov, večkrat prelepljeno. Glede na navedeno je odgovornost tožene stranke za nezgodo, v korist katere se opravlja delovni proces, napram delavki, ki je pri odpravljanju zastojev, da bi dosegla normo, ki ji jo je postavila prav tožena stranka, (morebiti) prelepljala stikalo oz. je za to vedela, zagotovo znatno večja.

Višje sodišče v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. V konkretni zadevi je namreč tožeča stranka uspela z 80 % svojega zahtevka, tožena stranka pa z 20 %. Ne gre torej za primer, ko tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi zato moralo uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP in o stroških odločiti skladno z uspehom.