TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 640,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR je neposredno povezana z uveljavljanjem pravic prejšnjih imetnikov stanovanjske do odkupa stanovanja, katerega so skladno s privatizacijskimi določbami SZ lahko odkupili po posebej diskontirani ceni (prim. 117. člen SZ). Ta pravica pa prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe na hišniškem stanovanju ne pripada; po 1. točki 175.a člena SZ-1 imajo te osebe na hišniškem stanovanju zgolj predkupno pravico (če so se etažni lastniki odločili za prodajo stanovanja), ne pa tudi pravice do odkupa po znižani ceni. Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR zato v konkretnem primeru ne more biti niti smiselno uporabljiva, saj, kot pojasnjeno, se nanaša na pravico, ki tožniku ne pripada (niti je ta ne uveljavlja). Da bi bilo lastništvo primernega stanovanja ali dograjene stanovanjske hiše oziroma nedograjene hiše, glede katere je obstajala možnost njene dograditve, ob uveljavitvi SZ leta 1991 ovira za pridobitev upravičenj prejšnjih imetnikov pravice začasne uporabe na hišniških stanovanjih (kar je sicer vsebina prvega in tretjega odstavka 60. člena ZSR) pa ni določeno niti v 175.a členu SZ-1, ki se specialno uporablja za uveljavljanje pravic na hišniških stanovanjih. Vsakršno ugotavljanje dejstev sodišča prve stopnje v smeri, ali je bil tožnikov objekt v Želimljah leta 1991 primeren za bivanje oziroma ali je bil v gradnji kot stanovanjska ali kot počitniška stavba ter ali je tožnik imel možnosti in sredstva, da ga dokončna, je bilo zato odveč.

V obrazložitvi pritožbe je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti. To še posebej velja za pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, katerega je treba vselej konkretizirati. Iz obravnavane pritožbe pa ni jasno, do katerih konkretno pritožničinih pravno odločilnih navedb naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, zato zatrjevana kršitev ostaja na ravni pavšalnosti. Smiselno enako velja za pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri argumentiralo svoje odločitve, saj pritožnica ne pojasni, kateri argumenti sodišča prve stopnje in zakaj naj ne bi bili zadostni.