TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-30-218/2011-4 z dne 7. 11. 2011, zavrže.

Tožbi se v delu, ki se nanaša na sklep Ministrstva za finance št. DT 499-30-218/2011-4 z dne 7. 11. 2011, ugodi ter se v tem delu ta sklep odpravi in vrne organu druge stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka se, skladno z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi in določbami ZUP o upravni izvršbi nedenarnih obveznosti, postopka izdaje izpodbijanega akta kot stranka ni udeleževala. Kot predlagateljica izvršbe je namreč nastopala kot organ, ki je pristojen za odmero obveznosti, ne pa tudi za upravno izvršbo. Le-ta se tudi v primeru, kot je obravnavani, opravi po uradni dolžnosti. Ker se torej izvršba ni opravila v korist tožeče stranke kot nosilke pravic po izvršilnem naslovu, temveč v javnem interesu, tožeča stranka za vložitev tožbe v delu, ki se nanaša na odločbo, ni aktivno legitimirana in je zato sodišče tožbo v tem delu kot nedopustno zavrglo. V ostalem delu pa tožeča stranka ima aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, saj izpodbijani sklep z naložitvijo plačila stroškov posega v njeno pravico oziroma osebno korist iz 2. in 5. člena ZUS-1.

Ker tožeča stranka v smislu določb ZUP ni bila udeleženka postopka, prav tako pa kršitelj (davčni dolžnik) stroškov po 116. členu ZUP nesporno ni priglasil, niti jih proti tožeči stranki ni uveljavljal, naložitev stroškov postopka tožeči stranki v razmerju do kršitelja, izvedena po uradni dolžnosti, ni pravno utemeljena. Kolikor so v postopku izdaje sklepa o izvršbi omenjeni stroški nastali in jih je kršitelj plačal, bi mu jih po mnenju sodišča moral vrniti davčni organ, ta pa bi nato stroške lahko izterjal od tožeče stranke, če so za to podani pogoji. V tem smislu je treba razumeti tudi določbo tretjega odstavka 152. člena ZDavP-2, po kateri v primeru izterjave obveznosti iz 156. člena zakona nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe.