TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni R. P. je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 174. člena KZ-1 se ne zahteva, da bi bile žrtve teh kaznivih dejanj nemočne osebe v smislu patalogije ali kakšnih posebnih sicer nepatoloških fizioloških stanj, temveč je predmet kazenskopravnega varstva poleg spolne samoodločbe posameznika predvsem v podrejenem družbenem položaju ali odvisnosti od drugega.

V konkretnem primeru je sicer v zasebnost oškodovanke in obsojenca posegel oškodovankin soprog, saj je dogajanje posnel brez vednosti in tako tudi brez vnaprejšnjega soglasja enega ali drugega. Vendar pa ni prezreti, da je oškodovanka kasneje soglasje dala, s čimer je odvzela protipravnost ravnanju svojega moža, vsaj glede posega v njeno zasebnost. S svojo zasebnostjo namreč, kot je bilo že pojasnjeno, oškodovanka lahko razpolaga in je zato dokaz, pridobljen v zvezi z njo zakonit in ustavno skladen. Situacija se namreč v ničemer ne razlikuje od situacije, kjer bi dogajanje posnela oškodovanka sama. Vsekakor pa je bilo z opisanim ravnanjem poseženo, kot to pravilno ugotavljata nižji sodišči, v zasebnost obsojenca. Vendar pa sta nižji sodišči v nadaljevanju tudi pravilno presodili, da je ob koliziji varovanih dobrin oziroma ustavnih pravic oškodovankin ustavno in zakonsko varovan interes močnejši. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, oziroma spolne nedotakljivosti ima vsekakor prednost pred osebnostno pravico obsojenca do glasu, v katero je bilo poseženo z zvočnim snemanjem v trenutku izvrševanja kaznivih dejanj. Zato uveljavljana kršitev ni podana.