Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 93. člena Zakona o obrambi ni v neskladju z Ustavo

954. Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 93. člena Zakona o obrambi ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-82/17-14

Datum: 9. 4. 2020

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 9. aprila 2020

Drugi odstavek 93. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo in 95/15) ni v neskladju z Ustavo.

Vrhovno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) je s sklepom št. VIII Ips 158/2016 z dne 7. 3. 2017 prekinilo revizijski postopek v individualnem delovnem sporu zaradi povračila stroškov izobraževanja. Vložilo je zahtevo, naj Ustavno sodišče oceni ustavnost drugega odstavka 93. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr) v zvezi z obveznostjo plačila sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja v primeru enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju predlagatelja je ta določba v neskladju s 14. in 49. členom Ustave v zvezi z 2. členom Ustave (načelom sorazmernosti). V neskladju s 14. členom Ustave naj bi bila zato, ker v zvezi s povrnitvijo stroškov neutemeljeno različno obravnava pripadnike stalne sestave Slovenske vojske, ki lahko brez povrnitve stroškov usposabljanja enostransko odpovejo pogodbo o zaposlitvi šele po desetih letih, ter ostale javne uslužbence, ki morajo po končanem izobraževanju ostati v delovnem razmerju pri istem delodajalcu vsaj še toliko časa, kot je v skladu s študijskim programom trajalo izobraževanje, v nasprotnem primeru ima delodajalec pravico do povrnitve sorazmernega dela plačanih stroškov izobraževanja. Predlagatelj se pri tem sklicuje na četrti odstavek 101. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo in 65/08 – v nadaljevanju ZJU). Po njegovem mnenju naj bi bila izpodbijana določba v neskladju s 14. členom Ustave tudi zato, ker naj bi neutemeljeno različno obravnavala tudi pripadnike stalne sestave Slovenske vojske glede na to, ali gre za povrnitev stroškov osnovnega vojaškega usposabljanja ali pa za povrnitev stroškov ostalih oblik izobraževanja. Da jim stroškov ostalih oblik izobraževanja ne bi bilo treba povrniti, se zahteva, da na delu ostanejo vsaj dvakrat toliko časa, kot traja izobraževanje, pri osnovnem vojaškem usposabljanju pa je po predlagateljevih navedbah to obdobje desetkrat ali celo dvajsetkrat daljše od trajanja usposabljanja. Predlagatelj meni, da je izpodbijana določba tudi v nasprotju s svobodo dela iz 49. člena Ustave. Prekomerno naj bi posegala v prosto izbiro zaposlitve, ker pod grožnjo vračila sredstev omejuje dejansko možnost pripadnika stalne sestave, da si poišče drugo zaposlitev, ne da bi imel nesorazmerno dolgo dolžnost vračati sorazmerni del stroškov osnovnega vojaškega usposabljanja.

Državni zbor v odgovoru na zahtevo primarno uveljavlja, da je treba zahtevo zavreči, ker predlagatelj ni izkazal obstoja vseh procesnih predpostavk. Opozarja namreč, da se izpodbijana določba ZObr nanaša le na pripadnike stalne sestave Slovenske vojske, ki so pogodbo o zaposlitvi odpovedali enostransko, tožencu v prekinjenem revizijskem postopku pa je pogodba o zaposlitvi prenehala sporazumno. Državni zbor zato meni, da izpodbijana zakonska določba ne more pomeniti pravne podlage za odločanje v konkretnem sporu, zaradi česar niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo predlagateljeve zahteve. Državni zbor zahtevi nasprotuje tudi po vsebini, pri čemer se sklicuje na dosedanjo ustavnosodno presojo v zvezi s tem. Navaja, da je izpodbijana zaveza in z njo povezana nadomestna izpolnitev v obliki vračila stroškov izobraževanja vsebovana v pisni pogodbi o zaposlitvi in da se lahko pripadnik stalne sestave Slovenske vojske zakonski obveznosti zaposlitve izogne z vračilom dejanskih stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, katerih višina se s potekom časa sorazmerno zmanjšuje. Državni zbor opozarja še, da je osnovno vojaško strokovno usposabljanje namenjeno usposobitvi za funkcije in poklice, ki imajo poseben ustavnopravni pomen. Po mnenju Državnega zbora je časovna omejenost delovnih razmerij poklicnih pripadnikov vojske stvaren razlog, ki upravičuje drugačno izpodbijano ureditev od ureditve, ki velja za druge javne uslužbence.

Svoje mnenje o zahtevi je dala Vlada, ki opozarja na posebnosti glede zahtev dela na obrambnem področju. Poudarja, da izpodbijana ureditev velja le za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske, ki so vojaške osebe, pri čemer so ti ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi s tem seznanjeni. Navaja, da brez desetletne zaveze ne bi bilo mogoče zagotoviti ustreznega in kvalificiranega kadra za izvajanje nalog na področju obrambe, saj s krajšo zavezo ne bi dosegli optimizacije znanja in usposobljenosti vojaških oseb za opravljanje nalog.

Predlagatelj je na odgovor Državnega zbora odgovoril le v delu, ki se nanaša na pomisleke glede obstoja procesnih predpostavk za vložitev zahteve. V zvezi s tem navaja, da je toženec 5. 8. 2011 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz osebnega razloga, pri čemer je izrazil željo, da odpoved učinkuje od 30. 9. 2011 dalje. Pravdni stranki sta 26. 9. 2011 sklenili sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. V njem sta se dogovorili, da bo toženec povrnil stroške vojaškega strokovnega usposabljanja na šoli za podčastnike v znesku 7.612,48 EUR. Tožeča stranka je v individualnem delovnem sporu kot pravno podlago te obveznosti navedla izpodbijano določbo. Ker je pogodbena avtonomija v delovnem pravu omejena z 9. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 52/16 in 81/19 – v nadaljevanju ZDR-1), predlagatelj opozarja, da se toženec s sporazumom ni mogel veljavno zavezati k nečemu, česar po zakonu ni bil dolžan storiti. Ker je odgovor na vprašanje, ali je na podlagi sporazuma toženec dolžan plačati vtoževani znesek, odvisen od tega, ali bi bil to dolžan storiti tudi na podlagi izpodbijane določbe, predlagatelj meni, da je tudi za presojo obveznosti na podlagi sklenjenega sporazuma treba uporabiti izpodbijano ureditev. Kot posebno okoliščino je po mnenju predlagatelja treba upoštevati tudi to, da je najprej toženec podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predlagatelj utemeljuje še, zakaj določbe Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo, na katere se je oprlo pritožbeno sodišče, ne morejo biti pravna podlaga za odločanje v tem sporu.