TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obveznost plačati izhodni DDV nastane že zato, ker je DDV naveden na računu, neodvisno od tega, ali je do transakcije, ki je predmet računa, dejansko prišlo in tudi neodvisno od tega, ali je bil račun plačan ali ne.

Pravica do popravka nepravilno obračunanega DDV ne izhaja iz 203. člena Direktive o DDV, ampak iz sodne prakse SEU.

203. člen Direktive o DDV v slovenski pravni red sicer ni implementiran skladno s stališči SEU, vendar pa davčni organi od davčnih zavezancev po veljavni slovenski zakonodaji, tj. drugem odstavku 39. člena ZDDV-1, ne morejo zahtevati, da ob uveljavljanju pravice do zmanjšanja obračunanega DDV izkažejo tudi, da so popolnoma odpravili tveganje za izgubo davčnih prihodkov oziroma da so DDV obračunali v dobri veri. Obveznosti davčnih zavezancev pa tudi ni dopustno utemeljevati neposredno z uporabo Direktive o DDV.

Po določbi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 je dolžnost davčnega zavezanca le, da pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka.

Objektivne okoliščine, ugotovljene v postopku DIN, ki prav tako utemeljujejo pravico davčnega organa do zavrnitve revidentovega zahtevka, kažejo, da je bila zadevna transakcija, z revidentovim vedenjem, izvedena le z namenom zlorabe sistema DDV, tj. pridobitve kupčeve pravice do odbitka vstopnega DDV (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1).