TFL Vsebine / Revija Slovenska arbitražna praksa

Investicije v proizvodnjo in transport zemeljskega plina so kapitalsko intenzivne. Znan je podatek, da izgradnja infrastrukture za črpanje in transport zemeljskega plina, ter izvedba ostalih z izgradnjo in upravljanjem infrastrukture povezanih aktivnosti, običajno terja več kot milijardo ameriških dolarjev, velikokrat pa celo nekajkrat toliko. Navedeno je glavni razlog, da dobave zemeljskega plina v svetovnem gospodarstvu, kljub razvoju trgovalnih vozlišč v zadnjih nekaj letih, še vedno temeljijo na dolgoročnih pogodbah s tipično ročnostjo celo do 30 let. S tega vidika se zdi dolgoročnost dobavnih pogodb, zlasti na nabavnem trgu, še vedno nujna, na eni strani zaradi narave produkta (izvedba kapitalsko intenzivnih investicij v potrebno infrastrukturo za pridobivanje in transport zemeljskega plina je pogojena s sklenitvijo dolgoročnih pogodb o dobavi zemeljskega plina, s katerimi si dobavitelj zagotovi določeno varnost bodočih prihodkov), na drugi strani pa zaradi zagotovitve varnosti dobav in boljše odzivnosti na viške povpraševanja (kar je pomembna prednost dolgoročnih pogodb tudi za kupca zemeljskega plina). Z dobavnih (t.i. upstream) trgov se je takšna pogodbena struktura tipično preslikavala tudi na prodajne (t.i. downstream) trge, saj je veletrgovec z zemeljskim plinom (t.i. mid-streamer), ki je bil pri svojem dobavitelju, praviloma proizvajalcu, vezan na dolgoročni odjem določene količine, razumljivo težil k temu, da bi pod čim bolj enakovrednimi pogoji vezal enake količine odjema pri svojih kupcih in tako povpraševanje čim bolj izenačil s ponudbo ter s tem omejil svoja poslovna tveganja.