TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tudi za odvetnike se v zadevah odmere in pobiranja davkov uporabljajo predpisi o obdavčenju, ki veljajo za gospodarske subjekte, to pa so ZDavP-2, ZDoh-2, ZDDPO-2, ZGD-1 in SRS (2006). Tožnik ugovarja, da sklicevanje na SRS 18 ni dopustno, ker ne obravnava odvetniške dejavnosti. Ker glede uporabe SRS ni nobenih izjem, s tovrstnimi ugovori ne more uspeti.

Glede navedb tožnika, da ima (kot odvetnik) pravico, da svoje stranke zastopa tudi brezplačno in za takšno delo ni zavezan k plačilu davka, sodišče sicer nima pomislekov. Ugotavlja pa, da tožnik v obravnavanem primeru glede na podatke upravnih spisov ni uveljavljal, da bi za katero od strank opravljal storitve pro bono, to je na način, da bi bilo za te storitve že vnaprej znano, da kot odvetnik zanje ne bo prejel in tudi ne pričakoval kakršnegakoli plačila.

Prvostopenjski organ je ravnal pravilno, ko je v zvezi z nekaterimi pregledanimi primeri glede ugotavljanja prihodkov uporabil metodo stopnje dokončanosti del, po kateri se izkazovanje prihodkov in stroškov ne odloži do popolne izpolnitve pogodbe, temveč se jih priznava postopno, med izvajanjem mandata. Na ta način se v okviru obravnavanja poslovnih dogodkov zagotavlja spoštovanje temeljne računovodske predpostavke strogega upoštevanja nastanka poslovnega dogodka.

Tudi glede izkazovanja popravka vrednosti terjatev in prevrednotovalnih poslovnih odhodkov ter posledično znižani davčni osnovi pri obračunu davka od dohodkov iz dejavnosti, tožnikov način evidentiranja ni pravilen. Davčno priznavanje odhodkov od oblikovanih popravkov vrednosti terjatev je po ZDDPO-2 omejeno in se oblikovani popravki vrednosti terjatev v letu oblikovanja med davčnimi odhodki ne priznajo. Lahko pa se priznajo v celoti ob njihovem dokončnem odpisu, vendar le ob izpolnjevanju pogojev iz 6. točke 21. člena ZDDPO-2, ki pa v tožnikovem primeru niso bili izpolnjeni.