TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- v III. in IX. točki izreka razveljavi,

- v VI. in XII. točki izreka spremeni tako, da se datum „15. 11. 2016“ nadomesti z datumom „16. 11. 2016“,

- v XIV. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 1.709,69 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločilno je, da je bilo s sklepom, s katerim je sodišče na prvem naroku toženi stranki dodelilo dodaten rok za dopolnitev navedb o pobotnem ugovoru, prebito pravilo o prekluziji glede navajanja novih dejstev in dokazov iz 286. člena ZPP. Tožena stranka se je pravilno odzvala, in sicer z dopolnitvijo nepopolnega pobotnega ugovora, zato se sankcija prekluzije na tako podane navedbe ne razteza. V roku podana dopolnitev s strani tožene stranke se tako šteje kot pravočasna.

OZ v 314. členu določa, da se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo. Ta določba se ne nanaša na primer, ko gre za že zastarano terjatev tožeče stranke. Zastaranje terjatve, ki se uveljavlja s tožbo (tudi nasprotno), se presoja na dan vložitve tožbe.

V primeru zastaranja se tožbeni zahtevek zavrne. Zato je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da zastarana terjatev "ne obstoji". Terjatev (naturalno) obstoji, le zastarala je in ni iztožljiva.

Če sodišče ugotovi, da del terjatve tožeče stranke ni utemeljen, ne izreče, da ta del terjatve tožeče stranke ne obstoji, temveč ga le zavrne. Obratno pa je, ko gre za terjatev tožene stranke iz pobotnega ugovora, lahko le-ta delno (ne)obstoječa tudi na način, da sta v izreku zajeta tako obstoječi kot tudi neobstoječi del, ki lahko z neobstoječim delom celo presega tudi samo višino tožbenega zahtevka.

Zahtevana aktivnost pravdne stranke ne pomeni, da bi bila le-ta zato, ker ji nasprotna stranka odreka pridobitev ključne listine iz svoje posesti, obstoj relevantnega dejstva dolžna dokazovati še z vsemi drugimi možnimi (posrednimi) dokaznimi sredstvi.