TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Poleg postavitve ustreznega tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti akta mora tožnik utemeljiti tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, če želi, da je o njej vsebinsko odločeno. Izkazati mora, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist (torej neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bo v primeru uspeha s tožbo izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa). Ne zadošča le možnost ugotovitve zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijanega akta.

Pritožničine navedbe o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo zaradi možnosti povračila stroškov davčnega postopka niso utemeljene. Pri tej zatrjevani koristi gre po praksi Vrhovnega sodišča za ekonomski interes, saj se z njo izkazuje le pravovarstvena potreba do stroškov kot stranske posledice odločanja o glavni stvari, ne pa tudi pravovarstvena potreba v odnosu do glavnega predmeta postopka, ki je v tem primeru nemožnost razpolaganja s premoženjem zaradi začasnega zavarovanja. Povedano drugače: če stranka ne izkazuje pravovarstvene potrebe glede glavne stvari, je ne more izkazati niti glede stroškov. Stroški postopka ne pomenijo škode niti v smislu odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnica, saj ne gre za škodo, ki bi izvirala neposredno iz izpodbijanega ukrepa upravnega organa, pač pa so le stranska posledica postopka, v katerem je ta ukrep odrejen. Tega ne morejo spremeniti pritožničine navedbe, da razlogi, zaradi katerih je mogoče izključiti kontrolo odločanja o stroških upravnega spora, ne veljajo tudi za kontrolo odločanja o stroških upravnega postopka, saj v slednjem primeru sodišče nadzira delovanje uprave kot nosilca izvršilne veje oblasti. Vprašanje, katero vejo oblasti se nadzira v konkretnem postopku, po presoji Vrhovnega sodišča ni v vsebinski povezavi z vprašanjem, ali ima stranka za izvedbo določenega postopka tudi pravni interes.

Iz splošne pristojnosti toženke, da začne in vodi davčni postopek, brez konkretizacije okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da redno prihaja oziroma bo v prihodnosti prihajalo do enakovrstnih postopkov pri toženki, ni mogoče sklepati na obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.