TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Višinska členitev objekta v OPPN-ju ni posebej omenjena, zato različna višina objekta, ob upoštevanju dejstva, da objekt dovoljenega višinskega gabarita ne presega, ne prestavlja neskladnosti s prostorskim aktom. Če ta možnost (da objekt nima povsod enake višine) ni izrecno omenjena v prostorskem aktu, to po presoji sodišča še ne pomeni, da gradnja takega objekta ni dovoljena, dokler je objekt znotraj vseh predpisanih parametrov. Drugačen bi bil položaj v primeru, ko bi objekt v enem delu presegal dovoljen višinski gabarit.

Parcela, ki je nedvomno navedena v besedilnem delu sodne poravnave in za katero veljajo navedene omejitve gradnje, je le parcela C. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da bi bilo treba omejitev višine in odmike, dogovorjene s sodno poravnavo, upoštevati tudi za parc. št. D, češ da je logično, da so relevantne le izmere, ne pa tudi, za katero parcelo gre. Po presoji sodišča bi šlo pri takem tolmačenju za nedovoljeno raztezanje obremenitve na zemljišče, ki ni bilo predmet dogovora. Sklicevanje na grafični del sodne poravnave sodišče ocenjuje kot neprimeren dokaz za dokazovanje, kaj naj bi sodna poravnava dejansko zajemala, saj je stvarna služnost omejitve gradnje, ki izhaja iz besedilnega dela sodne poravnave, vknjižena v zemljiški knjigi le pri parc. št. C.