TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v I. in III. delu izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Skladno s prvim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je plačnik tujega dolga vedno prikrajšan v razmerju do prejemnika plačila, ne pa v razmerju do resničnega dolžnika, se citirano pravilo dopolnjuje s pravili vračanja, iz katerih med drugim izhaja, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo. To normo pa je mogoče uporabiti ne glede na to, ali je stranka vedela, da plačuje tuj dolg ali ne, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava.

Ni mogoče pritrditi tudi pritožničinemu stališču, da plačevanje stroškov zavarovanja ali stroškov popravil predstavlja zgolj pogodbeno in ne zakonske obveznosti etažnih lastnikov. Nastali stroški so posledica sklepanja in izvrševanja poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. Za plačilo stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe pa odgovarjajo etažni lastniki, zato je mogoč zaključek, da njihovo plačilo predstavlja zakonsko dolžnost tožene stranke.