TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Vmesna sodba resda nima učinkov materialne pravnomočnosti, vendar veže sodišče in pravdni stranki v nadaljnjem postopku, ko se odloča o tožbenem zahtevku po višini. Razumljivo je, da mora biti zato izrek vmesne sodbe vselej oblikovan tako, da je jasno razviden predmet odločitve. Tega predstavlja (zgolj) ugotovitev, da je konkretni tožbeni zahtevek po podlagi v celoti ali deloma utemeljen. Če se izkaže, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ga mora sodišče (ne z vmesno, ampak s končno sodbo) zavrniti. V izrek vmesne sodbe ne spada pravna kvalifikacija, ker ta ni del tožbenega zahtevka. Sodišče z vmesno sodbo tudi ne ugotavlja le obstoja pravice ali pravnega razmerja, pač pa njuno vsebino.

Zgrešeno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik privolil „v protipravnost“, ker se je svojega domnevnega očetovstva veselil, in da mu kljub toženkinemu zavajanju glede očetovstva ni nastala nobena škoda. Tožnik je ravno zato, ker se je na toženkinega sina v prepričanju, da je njegov oče, čustveno navezal, toliko bolj duševno trpel, ko je spoznal svojo zmoto. Dejstva, da ga je v to zmoto zapeljala toženka, ni mogoče opravičiti z njeno pravico do zasebnosti, kot je to poskušalo utemeljiti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.