TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o kazenskih sankcijah razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

ZKP terja, da sodišče v obrazložitvi pisno izdelane sodbe pove, "katere okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni." (osmi odstavek 364. člena ZKP). Temu je prvostopenjsko sodišče sledilo. Vendar pa s tem dolžnost obrazložiti odločbo o sankciji ni izčrpana. Jedro zahteve po obrazloženi sodni odločbi (22. člen Ustave RS) terja, da se sodišče opredeli do vseh relevantnih okoliščin. Dolžnost sodišča je, da se seznani z navedbami strank, da prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.

Okoliščine, ki jih je navajala obramba, so v luči drugega odstavka 49. člena KZ-1 na prvi pogled vsekakor relevantne za odmero kazni zapora. Zato dvoma, ali jih je sodišče pri odločanju o kazni vzelo v presojo, ne sme biti - toliko bolj, če gre za obrazložitev sankcije, ki pomeni poseg v osebno svobodo (19. člen Ustave RS). Ključno je, da obdolženec, tudi če mu sodišče ne sledi, lahko spozna, da se je sodišče z obrambnimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb.

Vrhovno sodišče sprejema stališče zahteve in vrhovne državne tožilke, da tožilskemu predlogu sankcije, ki ga tožilec izvirno poda po sprejetju priznanja krivde po obtožbi, ni mogoče odreči učinkov iz šestega odstavka 285.č člena ZKP. Če so izpolnjeni zahtevani pogoji, sodišče tudi v takih primerih ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.