TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-1335/2024/9 (1221-05) z dne 13. 6. 2024 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Povsem jasno je, da prosilec brez pooblaščenca ne more dokazati obstoja sistemskih pomanjkljivosti, pri čemer obstoj sistemskih pomanjkljivosti niti ni pogoj za zaščito pravice iz 4. člena Listine. Vendar pa so bile tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede bivanja na črno oziroma na ulici zaradi pomanjkanja nastanitvenih kapacitet zadosten indikator, da bi tožena stranka morala opraviti celovito in natančno oceno tveganja v primeru predaje z vidika 4. člena Listine. Tožnik je torej izpolnil svoj del dokaznega bremenav upravnem postopku, tožena stranka pa svoje obveznosti do sodelovanja s prosilcem pri ugotavljanju pravno-relevantnega dejanskega stanja ni izpolnila.

Tožena stranka ni izpolnila svojega dela obveznosti, ker ni bodisi upoštevala splošno znanih relevantnih informacij o problemu nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito v Franciji, da bi te informacija vklučila in upoštevala v dokazni oceni, pri čemer bi morala odvrniti vsakršen dvom glede morebitnega tveganja z vidika varstva pravice iz 4. člena Listine, oziroma ni pridobila dovolj konkretiziranega, zadostnega in verodostojnega zagotovila od pristojnega organa iz Francije, da bo tožnik sprejet v skladu s Procesno direktivo 2013/32/EU in Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in z navedbo, kje oziorma kako bo poskrbljeno za njegovo nastanitev.

Sodišče izvede določene dokaze takrat, ko je treba dokazni postopek, ki je bil sicer v določeni meri izveden v upravnem postopku, zgolj dopolniti, ali če sodišče meni, da bi bilo treba določene dokaze morda drugače ovrednotiti in upoštevati, pri čemer mora tožena stranka v obeh primerih v bistvenem pravilno razlagati materialno pravo. Faza odločanja v upravnem postopku pred Ministrstvom za notranje zadeve je namreč ključna faza v azilnem postopku, ki je sodišče ne more v celoti nadomeščati, tako da bi bili prvič šele v sodnem postopku pravilno uporabljeni materialno-pravni viri za odločanje.

Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.