TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Pri oceni, ali med dejanskim stanjem prekrška ter kaznivega dejanja obstaja identiteta (idem), je potrebno pretehtati, ali obravnavano kaznivo dejanje temelji na identičnih ali bistveno enakih historičnih dejstvih kot prekršek.

Ob primerjavi dejstvenega opisa prekrška za obdolženega v plačilnem nalogu z dejstvenim opisom kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da le-ta nista identična, saj vsebuje opis kaznivega dejanja še dodatne bistvene elemente kaznivega dejanja, in sicer dejstvo, da je oškodovanec zaradi udarca obdolženega s pestjo v nos utrpel večfragmentni zlom nosnih kosti, zaradi česar je bila njegova splošna zmožnost za delo za devet tednov zmanjšana, njegova zunanjost tri tedne prizadeta ter za devet tednov oslabljen njegov nos, medtem ko iz opisa prekrška v plačilnem nalogu izhaja, da je obdolženi prišel v spor zaradi parkiranja z oškodovancem, pri tem sporu je prišlo do prerivanja, pri čemer je obdolženi s pestjo udaril oškodovanca v predel desne strani obraza, posledica tega pa je bila vidna rdečica.

Kaznivo dejanje sicer res temelji na enakem historičnem dogodku kot prekršek, vendar pa pri kaznovanju za prekršek s plačilnim nalogom ni bila upoštevana poškodba, ki bi jo lahko okvalificirali kot lahko telesno poškodbo in ki je bila kot bistveni znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe upoštevana pri izdaji izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča. Pritožbene navedbe, da gre za kršitev načela ne bis in idem se tako pokažejo kot neutemeljene.