TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvi nasprotni udeleženec sam krije stroške pritožbenega postopka.

V postopku po ZVEtL-1 se (lastninska) pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc (oziroma uskladitve teh z dejanskim stanjem) le za nazaj ugotavlja dejanski položaj nepremičnine in varuje po zakonu pridobljena lastninska pravica predlagateljev. Priznanje lastninske pravice v tem postopku torej po vsebini ni razlastitev zemljiškoknjižno vpisanega lastnika. Zmotno je pritožnikovo mnenje, da ZVEtL-1 vzpostavlja (neizpodbitno) zakonsko domnevo (z retroaktivnim učinkom), zaradi katere je z uveljavitvijo navedenega zakona izgubil lastninsko pravico. Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.

Sporna zemljišča so se dejansko uporabljala kot funkcionalno zemljišče, ki je stavbi pripadalo po zakonu, zato se v korist prvega nasprotnega udeleženca formalno vknjižena pravica uporabe po ZLNDL ni pretvorila v lastninsko pravico (ker dejanske lastninske pravice nikoli ni imel, mu ta ne danes ne v preteklosti ni bila odvzeta oziroma je ni izgubil).

Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavbe; to izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču.

Prvemu nasprotnemu udeležencu (na kateremu je trditveno in dokazno breme) ni uspelo izpodbiti domneve iz prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1, saj ni uspel dokazati (niti), da bi bil po izgradnji stanovanj na kakršenkoli način povezan z zemljišči. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca sporne nepremičnine dobil le v najem kot investitor gradnje stavbe na naslovu Cesta 1.

Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit (pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu), za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe.

Vprašanje, ali predstavlja posamezna parcela pripadajoče zemljišče, je pravno vprašanje, ki ga lahko sodišče rešuje s pomočjo izvedenca ustrezne stroke. Merila, po katerih se ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, določa zakon, za ugotovitev dejstev, potrebnih za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, pa je običajno potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, zato mora angažirati izvedenca. Prav to je sodišče prve stopnje storilo v tem postopku: vanj je pritegnilo izvedenko z urbanističnimi in geodetskimi znanji, ki je sodišču pomagala pri tolmačenju vsebine upravnih dovoljenj in prostorskih aktov ter normativov, ni pa ji bila prepuščena presoja materialnopravnega vprašanja, v čigavi lasti je nepremičnina ali del nje.