TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v V. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku, zniža s 1.181,89 EUR na 257,30 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik ni bil razrešen kot ravnatelj, ampak mu je funkcija oziroma mandat prenehal po samem zakonu, ker je prenehal obstajati zavod, v katerem je opravljal funkcijo poslovodnega organa. Ker tožnik ni bil razrešen, tožena stranka ni bila dolžna postopati po določbi 59. člena ZOFVI, ki ureja postopek za razrešitev ravnatelja. Prenehanje mandata zaradi razrešitve pa tudi ni edini primer, ko delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. To lahko stori tudi v primeru, kot je konkretni, ko je tožniku mandat prenehal po samem zakonu.

Tožena stranka neutemeljeno navaja, da ni imela druge možnosti kot to, da tožnika napoti na čakanje na delo doma v času teka odpovednega roka, saj zaradi prenehanja mandata ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela ravnatelja. Kadar delavec dela ne more opravljati, hkrati pa niso izpolnjeni pogoji po določbi 138. člena ZDR-1, je delodajalec dolžan delavcu za čas, ko dela ne opravlja - pa razlogi za to niso nastali na strani delavca - izplačevati polno nadomestilo plače po določbi 137. člena ZDR-1.