TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu točke I/1 in 2 in glede odločitve o stroških postopka (označeno kot II., vendar v I. točki izreka) spremeni tako, da se pritožba tožnice zavrne in se v nerazveljavljenem delu I. točke izreka in II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v osmih dneh, od vročitve te sodbe, toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

V primeru obstoja dveh zakonov, ki urejata isto področje, je za odgovor na vprašanje uporabe posameznih določb enega ali drugega zakona (poleg ustavnosti) treba uporabiti splošna načela razlage in pri tem tudi argument specialnosti ter časovni (kronološki) argument, zlasti če mlajši zakon ne uporabi izrecne derogacijske klavzule, s katero razreši vprašanje veljavnosti prej sprejetih pravnih aktov.

V obravnavanem primeru gre za razmerje med ZDPra, ki je specialni zakon, in kasnejšim ZZZPF, ki ima prav tako naravo specialnega zakona, saj se nanaša le na ozek krog subjektov in določa le delno znižanje plače. Gre obenem za interventni zakon z jasno določenim namenom znižanja zaradi omejitve učinkov finančne krize in določeno omejeno časovno veljavnostjo. V tem razmerju je jasno, da je prišlo do zakonitega znižanja osnovnih plač funkcionarjev v plačni skupini A (ki ne zajema le pravosodnih funkcionarjev, temveč tudi ostale funkcionarje izvršilne oblasti in zakonodajne oblasti ter druge funkcionarje drugih državnih organov in funkcionarje lokalnih skupnosti) že z uveljavitvijo tega zakona oziroma začetkom njegove uporabe.

Revizijsko sodišče se strinja s tolmačenjem tožene stranke, da ima določba (v času spornega razmerja) veljavnega petega odstavka 42. člena ZDPra, po kateri se državnemu pravobranilstvu osnovna plača med trajanjem funkcije ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon, lahko ustrezen namen le pri preprečevanju znižanja plač na individualni ravni v času trajanja mandata, ne more pa preprečiti sistemskih posegov v osnovne plače državnih pravobranilcev, kot je bilo to storjeno z ZZZPF (kot interventnim zakonom). Prav obratno kot je obrazložilo sodišče druge stopnje, bi drugačno tolmačenje pomenilo ustavno nesprejemljivo razlago. Revizijsko sodišče se strinja tudi s toženo stranko, da bi drugačna razlaga v primerjavi z ostalimi funkcionarji tudi neutemeljeno privilegirala državne pravobranilce.