TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati:

- 245.868,43 EUR;

- evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od zneska 58,919.911,44 SIT od 28. 8. 1997 do vključno 31. 12. 2001, preračunano po tečaju zamenjave“.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 21.831,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Razlogi, zakaj se porok zaveže, da bo izpolnil tujo obveznost, so lahko različni, praviloma izvirajo iz razmerja med dolžnikom in porokom (teorija ga imenuje tudi kritno razmerje) in so predmet njunega medsebojnega dogovora. Pravna narava tega dogovora je še najbližja pogodbi o naročilu. Vzpostavlja samo razmerje med dolžnikom in porokom, njen predmet pa je dogovor o bodoči sklenitvi poroštvene pogodbe. Če presojamo razmerja iz Pogodbe o izdaji garancije po pravilih pogodbe o naročilu, ni mogoče najti nobene podlage za to, da že na njeni podlagi tretji, s katerim naj prevzemnik naročila kot porok sklene pogodbo o poroštvu, pridobi nasproti njemu kakršnekoli lastne in neposredne pravice. Takšne pogodbe tudi ni mogoče razlagati kot pogodbe v korist tretjega. Z dogovorom o tem, da bo prevzemnik naročila prevzel jamstvo kot porok za naročnikovo obveznost, namreč naročnik, (bodoči) dolžnik zasleduje svojo korist.