TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožnice se zavrne in se glede druge toženke (v II. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi prve toženke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se glede prve toženke (v I. in III. točki izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Tožnica in druga toženka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških prve toženke pa se pridrži za končno odločbo.

Tožnica ima sicer prav, da bi po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu morala druga toženka dokazati, da je obravnavana škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Vendar pa bi ta dokaz lahko prišel na vrsto šele potem, če bi se izkazalo, da je bila zatrjevana opustitev druge toženke pri nadzoru in vzdrževanju javne ceste res pravno relevanten vzrok za nastalo škodo. Vzročno zvezo dokazuje oškodovanec, tožnici pa ta dokaz ni uspel. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila tožnica s svojim vozilom že v križišču, ko je vanjo trčila zavarovanka prve toženke. Pravilno je zaključilo, da je imela prednost tožnica. Za presojo odgovornosti v trčenju udeleženih voznic je tako bistveno, da je imela pri vožnji skozi križišče prednost tožnica in da ji je zavarovanka prve toženke prednost odvzela s svojo protipravno vožnjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da druga toženka ne odgovarja za tožničino škodo. Dejstvo, da druga toženka ni prej nadomestila spornega prometnega znaka z novim, namreč ni bilo v vzročni zvezi z nezgodo in nastalo škodo.

Razumljivo je, da odškodnina za stroške popravila poškodovanega vozila ne sme preseči vrednosti samega vozila v času popravila. Takrat oškodovanec ni upravičen do povrnitve stroškov takega (nerentabilnega) popravila, pač pa mu pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstnega vozila, zmanjšani za vrednost rešenih delov, upoštevaje cenovna razmerja v času sojenja (drugi odstavek 168. člena OZ) in stanje oškodovančevega vozila v času pred nezgodo oziroma nastankom škode. Takšna ni samo praksa zavarovalnic ob likvidaciji škode, kot zmotno meni izpodbijana sodba, pač pa opisanim načelom glede ugotavljanja višine škode sledi tudi ustaljena sodna praksa