TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi obtoženega M.L. se deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se

- kaznivo dejanje pod točko 1 opredeli kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 in obtožencu na podlagi drugega odstavka 158. člena KZ-1 v okviru izrečene pogojne obsodbe, določi kazen 1 (en) mesec zapora,

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se v pogojni obsodbi določena enotna kazen zniža na 2 (dva) meseca in 5 (pet) dni zapora,

medtem ko se v ostalem pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po ustaljeni sodni praksi (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 115/2008 z dne 8.1.2009) je razlika med razžalitvijo in žaljivo obdolžitvijo v zmožnosti dokazovanja določenega objektivnega in subjektivnega stanja ali dejstva, ki je subjektivno sicer žaljivo za prizadeto osebo. Trditev o neumnosti in o resnih osebnostnih motnjah to gotovo je, saj laično vzeto predstavlja umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti tako ali drugače stigmatizirani v okolju. Kadar pa je ta zatrjevana le posplošeno, ne da bi bila trditev o osebnostnih motnjah podkrepljena s konkretnimi dejstvi potem dokaz resničnosti niti ni smiseln.