TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 31.145,68 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 6. 2021 dalje do plačila" zavrne, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v celoti povrniti stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, o višini katerih bo s posebnim sklepom odločilo sodišče prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 873,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

V skladu s citirano judikaturo Vrhovnega sodišča opustitev vzdrževanja poti sama po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost tistega, ki je zanj zadolžen (v obravnavanem primeru je to zavarovanka toženke) oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Presoja o obstoju odškodninske odgovornosti (zavarovanke toženke) zaradi padca na neravnih tleh pohodne površine je zato odvisna od odgovora na vprašanje, ali je pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustrezala standardu normalne pohodne površine. Če pohodna površina namreč ni bila urejena v skladu z gradbenimi standardi, se mora sodišče opredeliti do vprašanja, ali je sporni del poti oziroma mesto padca za povprečnega pešca predstavljal normalno pohodno površino. Pravni standard normalne pohodne površine je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. V takem primeru se šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla prehodil brez težav.

Ima pa pritožba prav, da zgolj opustitev privitja vijakov za letev, ki je zaradi tega bila izbočena za nekaj milimetrov, še ne predstavlja protipravnega ravnanja kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje poudarja, da je tožnica mesto padca poznala, saj je v bančni poslovalnici, kjer je prišlo do škodnega dogodka, delala že tri mesece, sporno mesto pa prehodila okoli trikrat dnevno, bila je primerno obuta, saj je nosila zaprte nedrsne čevlje z nizko polno peto, vidljivost je bila dobra, zato bi za nekaj milimetrov izbočeno letvico na stopnici, na kateri manjkajo trije vijaki, kot povprečno skrbna delavka lahko opazila in varno prehodila. Navedena neravnina zanjo torej ni predstavljala niti nekaj nepričakovanega niti zakritega (že na podlagi fotografije na str. 5 izvedenskega mnenja je mogoče zaključiti, da je za nekaj milimetrov izbočena kovinska letev vidna), niti ni šlo za pretirano neravnino. Četudi v notranjih prostorih ni mogoče uporabiti istih standardov glede neravnin kot na prostem, je po oceni sodišča druge stopnje neravnina v višini nekaj milimetrov v notranjih prostorih še sprejemljiva in ne predstavlja pretirane neravnine, ki je povprečna oseba ne bi mogla prehoditi brez težav.