Odločba o oceni ustavnosti 61. člena in prvega odstavka 65. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ter drugega odstavka 4. člena, prvega, drugega in tretjega odstavka 7. člena zakona o delovnih razmerjih

563. Odločba o oceni ustavnosti 61. člena in prvega odstavka 65. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ter drugega odstavka 4. člena, prvega, drugega in tretjega odstavka 7. člena zakona o delovnih razmerjih

Ustavno sodišče je na pobudo Emilije Pance iz Ljubljane ter na zahtevo Sindikata novinarjev Slovenije, Koper, ki ju zastopa Dragan Dmitrović, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 14. januarja 1999

Določbi prvega odstavka 61. člena in prvega odstavka 65. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, Uradni list RS, št. 4/91) ter določba drugega odstavka 4. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 in 2/94) niso v neskladju z ustavo.

Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 7. člena zakona o delovnih razmerjih se razveljavijo.

Razveljavitev iz prejšnje točke tega izreka začne učinkovati leto dni po objavi te odločbe v Uradnem listu RS.

Zoper pobudnico je tekel disciplinski postopek, ki ga je zahteval poslovodni organ, ta pa je, v skladu s splošnim aktom podjetja, o disciplinski odgovornosti tudi odločal tako na prvi kot na drugi stopnji. Pobudnica in sindikat, katerega članica je, štejeta, da zakonodajalec ni imel v mislih dopuščanja takih ureditev, ki pa jih izpodbijane določbe vendarle dopuščajo in so zato po njunem mnenju v tem pogledu v neskladju z ustavo; opisana ureditev pristojnosti v disciplinskem postopku da namreč krši določbe 14., 15., 22. in 25. člena ustave.

Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 7. člena zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR) izpodbijata oba predlagatelja sprva samo, kolikor veljajo za poklic novinarja, in to z utemeljitvijo, da so, kolikor veljajo za ta poklic, v neskladju z ustavnim načelom svobode izražanja (39. člen ustave). V dopolnilu pobude in zahteve smiselno izpodbijata te določbe v celoti; sklicujoč se na odločbo tega sodišča št. U-I-51/90 (Odl. US I, 33) ugotavljata, da zavezujejo le delavca, ki je “pahnjen v znatno podrejeni položaj”, in mu omejujejo pravice, ne da bi hkrati terjale za to od delodajalca, ki je že takointako ekonomsko in socialno močnejši partner v delovnem razmerju, ustrezno materialno nadomestilo.

Predlagatelj in pobudnica predlagata, naj ustavno sodišče z odločbo ugotovi neskladnost izpodbijanih zakonskih določb z ustavo.

Državni zbor kot nasprotni udeleženec na pobudo oziroma zahtevo ni odgovoril.