TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnik, da je azilni dom zapustil zaradi strahu pred odvzemom prostosti in morebitno deportacijo, ker je bil priča prihodu policije in prisilni odvedbi prosilca iz Eritreje, prošnja katerega je bila pravnomočno zavrnjena, pa ne pomeni, da pritožnikova zapustitev azilnega doma ni bila samovoljna. Tudi če se sprejme kot dokazano, da je zakonito ravnanje policije, ki je bilo usmerjeno zoper drugega prosilca iz Eritreje, povzročilo strah pri pritožniku pred lastno prisilno odstranitvijo, to očitno ni razlog, ki bi lahko opravičeval pritožnikovo trajno zapustitev azilnega doma. Tudi po navedbah samega pritožnika ta ni zapustil zgolj azilnega doma, temveč tudi Republiko Slovenijo.

Pritožnik pravnega interesa prav tako ne more utemeljiti z vsebinsko pomembnostjo tožbe, niti z zatrjevanim stikom s pooblaščenko, ki naj bi bil relevanten z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Ravno stik pritožnika s pooblaščenko je omogočal, da ga je slednja lahko opozorila na škodljive posledice trajne zapustitve azilnega doma, pa ga je pritožnik kljub temu samovoljno zapustil.