TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso v znesku 6.525 EUR v petnajstih mesečnih obrokih po 435 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

Skladno s tretjim odstavkom 12.a člena ZST-1 se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke ne upošteva premoženje, s katerim stranka dejansko ne more razpolagati, če stranka izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ni zakrivila po lastni volji. Kot ne more biti dvoma o tem, da tožnica ne more samostojno razpolagati s skupnim premoženjem (54. člen ZZZDR oziroma drugi odstavek 68. člena DZ), pa tudi ne more biti dvoma o tem, da lahko tožnica s svojimi ravnanji bodisi pospeševalno bodisi zaviralno vpliva na potek pogajanj za delitev skupnega premoženja. Ker ni dokazala, da so razlogi za to, da skupno premoženje še ni razdeljeno, izključno na strani toženca, tožnica ne more biti deležna privilegija taksne oprostitve. Okoliščino, da tožnica premoženja kratkoročno (tj. v roku, določenem za plačilo sodne takse) ne more vnovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri odločitvi, da se tožnici omogoči obročno plačilo dolžne sodne takse.