TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Najprej je pomembno dvoje: 1) pritožnik je bil v času sklepanja posojilne pogodbe dobro informiran o dolžnikovem likvidnostnemu stanju in se je moral zavedati povečanega tveganja glede vračila posojila; 2) višina skupaj prijavljenih terjatev je nizka. To je pomembno pri presoji zlorabe pravice do odpusta obveznosti in v tem okviru po pritožniku zatrjevane nepoštenosti dolžnika. Sankcije morajo biti sorazmerne teži in pomenu dolžnikovega ravnanja.

Višje sodišče opozarja tudi na dejstvo, da dolžnik prebiva v Litvi, ki je članica Evropske unije, zato tudi zanjo velja Uredba sveta EU št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti. Po Uredbi so sklepi stečajnega sodišča neposredno uporabljivi in izvršljivi tudi v državi dolžnikovega dejanskega prebivališča na način, določen v prvih odstavkih 16. in 25. člena Uredbe.

Upnik ni prav nič, kaj šele konkretizirano, zatrjeval, da dolžnik do primerljivih učinkov ne bi mogel priti v državi, v kateri prebiva oziroma je prebival (imel središče pravnih interesov) v času vložitve predloga za začetek stečajnega postopka. Višje sodišče le opozarja na litvanski zakon o osebnem stečaju zlasti na sedmi odstavek 29 člena, ki določa odpis v stečaju neplačanih terjatev.

Dejstvo, da so bile težave v zvezi z vročanjem v izvršilnem postopku, bi bilo pomembno, če bi dolžnik z zlorabo postopkovnih pravil preprečil, da bi upnik utegnil učinkovito poseči po dolžnikovem premoženju.

Pritožnik želi dolžnikovo nepoštenost prikazati tudi z vsebino njegove razodetne izjave. Pritožnik ni navedel, katero premoženje je opustil dolžnik navesti. Pritožnik tudi ne zatrjuje, da bi izvršilno sodišče postopalo po osmem odstavku 31. člena ZIZ in dolžnika denarno kaznovalo zaradi nepopolnih in neresničnih podatkov, kar bi ga moralo, če bi ugotovilo kršitev pri podajanju razodetne izjave.

Da bi upnik lahko uspel z ugovorom proti odpustu obveznosti iz naslova pomanjkljivega seznama premoženja, bi torej moral konkretneje navesti, glede katerega premoženje je dolžnik kršil obveznost poročanja o stanju premoženja.