TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Ureditev v 137. členu ZDR je za delodajalca zavezujoča, v smislu, da se s sindikatom ne more dogovoriti za nižji obseg pravic, kot jih določa zakon. Drugi odstavek 7. člena ZDR namreč določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. V tretjem odstavku istega člena so določene izjeme od tega pravila, med katerimi pa ni 137. člena ZDR, ki ureja nadomestilo plače za čas čakanja na delo. Zato se tožena stranka in Sindikat pri toženi stranki nista mogla zakonito dogovoriti oziroma skleniti PKP, s katero je bilo delavcem zagotovljeno manj pravic, kot jih je določal ZDR. Določba PKP, da je delavec upravičen do nadomestila plače v višini 80 % osnove, če čaka na delo doma in je v stanju pripravljenosti, je v nasprotju z določbo 137. člena ZDR.

Odreditev čakanja na delo, ker delodajalec ne more zagotavljati dela v skladu z omejitvami po odločbi ZPIZ, je razlog v smislu drugega odstavka 137. člena ZDR, ko delavec ne dela iz razloga, ker mu delodajalec ne more zagotavljati ustreznega dela in ne gre za višjo silo, predvsem pa ne gre za razloge na strani delavca. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni delal iz razlogov na strani tožene stranke in je bil zato upravičen do nadomestila plače po sedmem odstavku 137. člena ZDR.