TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba zoper sodbo I U 60/2016-13 z dne 19. 1. 2016 (I. točka izreka) se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep I U 60/2016-13 z dne 19. 1. 2016 (II. točka izreka) se zavrže.

Vrhovno sodišče poudarja, da se pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III kot navedeno odredi na podlagi člena 28 Uredbe Dublin III, ne pa na podlagi ZMZ. Določbe ZMZ so v tovrstni zadevi uporabljive kot izvedbene določbe navedenega ukrepa pridržanja, torej predvsem v povezavi z vodenjem postopka, izdajo ustreznih aktov in postopkov sodnega varstva (51. člen v povezavi z 59. členom ZMZ).

Pri uporabi pooblastila za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III je pomembno upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca.

Ne da bi se Vrhovno sodišče moralo opredeliti, ali je mogoče za konkretizacijo pojma „nevarnosti pobega“ uporabiti določbe ZMZ, ob presoji obravnavane zadeve ugotavlja, da je opredelitev tega pojma izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja. Ker je Vrhovno sodišče dolžno zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi prek ustrezne razlage nacionalnih pravnih norm (effet utile) je zato presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi.