TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe:

- delno spremeni v II. točki izreka tako, da se ugotovi tudi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 27.239,36 EUR;

- delno razveljavi v delu II. točke izreka, in sicer v odločitvi, da se zavrne zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 272.580,00 EUR, in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Tožnik je kot zaposleni pri toženi stranki opravljal delo menjave strešne kritine in pri sestopu padel s transportne lestve v globino približno štiri metre. Uporaba transportne lestve pri toženi stranki je bila ustaljena in običajna za prevoz ne le materiala, ampak tudi delavcev. Od tožnika ni bilo mogoče življenjsko pričakovati, da bo v nasprotju z ustaljenim načinom dela za sestop s strehe uporabljal navadno lestev, pa čeprav mu je bila ta sicer na voljo. Glede na to, da je tožena stranka vedela za nepravilnosti pri opravljanju dela, bi morala poskrbeti za ustrezen nadzor ali pa za sprejem drugih ukrepov, s katerimi bi bodisi preprečila bodisi sankcionirala nepravilno opravljanje dela. Gola prepoved nepravilne uporabe transportne lestve in neuporabe varnostnih pripomočkov ne more imeti za posledico 50 % soprispevka tožnika k nastanku škode, zlasti ne ob dejstvu, da so na tak način ravnali vsi zaposleni delavci. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča tožnik k nastanku škode prispeval zgolj v obsegu 10 %.

Pri presoji odškodnine iz naslova izpada dohodka v obliki denarne rente je odločilno, kakšno delo je oškodovanec opravljal tedaj, ko mu je škodni dogodek povzročil invalidnost, kakšno delo bi po normalnem teku stvari opravljal tudi v bodoče in kolikšna je razlika med prejemki, ki bi jih ob opravljanju navedenega dela prejemal. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da bi bil tožnikov rentni zahtevek utemeljen, če bi dokazal, da je njegova brezposelnost posledica zdravstvenega stanja in s tem škodnega dogodka. Obstoj oziroma neobstoj tožnikovih prizadevanj, da najde zaposlitev bi bilo mogoče upoštevati zgolj pri presoji višine rente zaradi obveznosti oškodovanca, da zmanjša škodo (prvi odstavek 171. člena OZ). Sodišče prve stopnje bi tako moralo izhajati iz stališča, da je tožnik do odškodnine za izpad dohodka v obliki rente v enkratnem znesku upravičen, če bi po normalnem teku stvari, tj. če do škodnega dogodka ne bi prišlo, zaposlitev še imel.