TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik je s tožbo zahteval, da mu prva tožena stranka (tožnikov delodajalec) in druga tožena stranka (delavec prve tožene stranke) solidarno plačata odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki je tožniku nastala zaradi trpinčenja na delovnem mestu in zaradi poškodbe na delovnem mestu, oboje pa naj bi bil rezultat ravnanja druge tožene stranke. Zmotno je pritožbeno stališče, da je prvo in drugo toženo stranko potrebno obravnavati kot materialna sospornika v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Ta določa, da več oseb lahko toži oziroma je lahko toženih z isto tožbo, če so glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove pravice oziroma obveznosti na isto dejansko in pravno podlago, ter če gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti. Prva in druga tožena stranka glede na sporni predmet (odškodnina za gmotno in negmotno škodo) nista v nikakršni pravni skupnosti. Okoliščina, da sta tako tožnik kot druga tožena stranka delavca prve tožene stranke, ne pomeni pravne skupnosti v smislu navedene določbe ZPP.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tudi odškodninski zahtevek zoper drugo toženo stranko (delavca prve tožene stranke) potrebno obravnavati kot spor iz delovnega razmerja. Stvarna pristojnost delovnih sodišč je opredeljena v 5. členu ZDSS-1. Spor o odškodninskem zahtevku, kakršnega uveljavlja tožnik v tem sporu, je spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih v smislu b točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, zato ni možno šteti, da bi bilo delovno sodišče na podlagi te določbe lahko pristojno tudi za odločanje v sporu zoper drugo toženo stranko. Tožnik in druga tožena stranka nista v razmerju delavec - delodajalec, prav tako pa ni možno šteti, da bi šlo v razmerju med njima za spor iz delovnega razmerja. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu v obsegu tožbe zoper drugo toženo stranko.