TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

r a z s o d i l o :

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se toženi stranki naloži plačilo 43.515,95 EUR, višji obrestni zahtevek pa se zavrne.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del izpodbijane sodbe potrdi.

3. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Tožena stranka se je v zvezi s 1031. členom ZOR v postopku sklicevala na okoliščino, da je po sklenitvi asignacijskih pogodb, s katerima je sprejela nakazilo asignanta, prišlo do stečaja nad asignantom, kakor tudi, da sama ni vedela in ni mogla vedeti, da bo nad asignantom uveden stečajni postopek. Tožena stranka je torej zatrjevala dejanske okoliščine, v posledici katerih pa v skladu s 3. odstavkom 1031. člena ZOR ne pride do preklica nakazila, v posledici katerega bi prenehala obveznost tožene stranke do tožeče stranke. Ob takšnih trditvah se tako izkaže tovrsten ugovor tožene stranke za nesklepčen.

Po prepričanju pritožbenega sodišča ni sprejemljivo, da bi šlo breme razvrednotenja domačega denarja v času (morebitnega dolgotrajnega) sodnega postopka v breme tožnikov. Revalorizacijo nominalne glavnice je treba zato izvzeti iz pojma obresti iz 376. člena OZ, ker v revalorizacijskem delu obrestna mera zamudnih obresti nima niti pomena odmene za uporabo tujega denarja, niti penalnega pomena. Ta del obrestne mere služi zgolj k preseganju trdote monetarnega nominalizma (394. člen ZOR), ki je bila presežana s citiranimi specialnimi zakoni, OZ in sodno prakso.