TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obravnavani kazenski postopek je bil uveden na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca, ki ga je na naroku za glavno obravnavo umaknil, pregon pa je nadaljeval oškodovanec kot tožilec. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženko hkrati oprostilo obtožbe oškodovanca kot tožilca (I. točka izreka) in zavrnilo obtožbo državnega tožilca (II. točka izreka). Takšna odločitev ni pravilna, saj je po tožilčevem umiku obtožnega akta oškodovanec nadaljeval kazenski pregon, zato sodišče ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe (prvi odstavek 61. člena ZKP), saj slednjo izda le, če oškodovanec izjavi, da ne bo nadaljeval kazenskega pregona.

Do umika obtožnega akta, ki je po 1. točki 357. člena ZKP razlog za izdajo zavrnilne sodbe, je bil upravičeni tožilec državni tožilec in ne oškodovanec. Slednji je prevzel pregon in s tem postal stranka šele po umiku, zato se ne more pritožiti zoper zavrnilno sodbo, ki je bila (nepravilno) izdana kot posledica tožilčevega umika obtožnega predloga, kar pomeni, da bi zavrnilno sodbo, ki je bila izdana na podlagi umika obtožnega akta lahko s pritožbo izpodbijal le državni tožilec, česar ni storil. Ker lahko pritožbeno sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe presoja zgolj na podlagi pritožbe, ki jo je vložila upravičena oseba, je lahko v nadaljevanju odločalo le o pritožbi zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe, zavrnilni del v II. točki izreka pa je postal pravnomočen (prvi odstavek 129. člena ZKP).