TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako,

da se v prvem odstavku I. točke izreka zavrne še tožbeni zahtevek, ki glasi:

„ugotovi se, da nepremičnina parc. št.1 k. o. N. (ID št.), predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem sta deleža pravdnih strank različna, solastniški delež tožeče stranke znaša 80/100, solastniški delež tožene stranke pa 20/100.“,

v III. točki izrek sedaj glasi:

„Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.329,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške postopka s pritožbo v znesku 883,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno kot pravno podlago za odločanje o skupnem premoženju navajalo Družinski zakonik, saj se za presojo premoženjskih razmerij med zakonci, nastalih v času v pred uveljavitvijo DZ (15. 4. 2017, uporabljati se je začel 15. 4. 2019), v skladu s splošnim načelom prepovedi veljavnosti zakona za nazaj, uporablja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je veljal v času obstoja zakonske zveze med pravdnima strankama (od. 11. 1. 2000 do 23. 9. 2011).

V predmetni zadevi je nesporno, da je med strankama pravdnega postopka bil glede nepremičnine parc. št. 1, k. o. N. sklenjen sporazum o določitvi deležev.

Po mnenju sodišča druge stopnje je tak sporazum zavezujoč, saj pravni posel med zakonci, sklenjen v obliki notarskega sporazuma, ni bil izpodbit in tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bil ničen, kar pomeni, da ta še vedno velja in sta pogodbeni (pravdni stranki) nanj vezani.