TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Relevantnost pravice do svobode gibanja se po praksi ESČP pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje, na področje določenega dela države, na kraj (mesto) prebivanja, na ozemlje ene države. Ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja; enako tudi, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra. Zato je treba, glede na opis izvajanja omejitve gibanja, ki ga je podal tožnik na glavni obravnavi, in primerljivo prakso izvajanja tovrstnih ukrepov v Centru za tujce Postojna, izpodbijani akt šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave RS.

Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ bi tožena stranka lahko posegla v osebno svobodo tožnika, če bi na podlagi dokaza ali posredne okoliščine ugotovila, da je prosilec ob prehodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice.

Če tožena stranka nemudoma po tem, ko začne izvajati ukrep omejitve osebne svobode, ne pošlje zahtevka za ponovni sprejem pristojni državi po Dublinski uredbi, odločitev o odvzemu osebne svobode ne more prestati strogega testa sorazmernosti.