TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se 3. in 4. točka izreka glasita:

»3. Toženki Osnovna šola in Zavarovalnica d. d. sta dolžni tožniku mld. A. A., ki ga zastopa zakonita zastopnica B. B., plačati znesek 5.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri za čas od 12. 2. 2003 do plačila ter zamudne obresti od zneska 5.000.000,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 do izdaje sodbe po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, v 15 dneh pod izvršbo.

4. Toženi stranki morata tožniku povrniti, pravdne stroške v znesku 705.014,00 SIT z zakonskmi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2003 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.«

2. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Toženki sta dolžni povrniti tožniku pritožbene stroške v višini 6190,00 SIT v roku 15 dni pod izvršbo.

Sodišče pri odmeri odškodnine upošteva tako subjektivno kot objektivno merilo, to pomeni, da je treba upoštevati subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, vendar je treba pri odmeri pravične odškodnine po 200. členu ZOR upoštevati tudi druge podobne primere v sodni praksi, ki je vpeta v obstoječe družbene razmere v obdobju, ko sodišče določa pravično odškodnino. S tem se uresničuje načelo enakosti ljudi pred zakonom po 14. členu Ustave RS in še posebej načelo enakega varstva človekovih pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS).

Pritožba glede prisojene odškodnine zaradi telesnih bolečin ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je izčrpno razložilo, kako je ugotovljen obseg telesnih bolečin upoštevalo pri odmeri, tako trajanje in intenziteto hospitalnega in ambulantnega zdravljenja kot nevšečnosti med zdravljenjem. Telesne bolečine, ki jih bo tožnik prestajal tudi v prihodnje in vplivajo tudi na njegovo življenjsko aktivnost, pa je sodišče upoštevalo v okviru prisojene odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi odškodnino za prestan strah. Višje sodišče se strinja s sorazmerno visoko odškodnino za strah glede na to, da je tožnik otrok in je primarni in sekundami strah intenzivno doživljal. Prvostopenjsko sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res je izvedenec ugotovil deformacije levega očesa pri tožencu, vendar je poudaril, da so vidne le pri menjavi intenzivnosti svetlobe in čustvenih doživetjih. Izvedenec je dopustil, da bo tožnik utegnil doživljati duševne bolečine ob določenih trenutkih adolescenčnega opazovanja hkrati s spoznanjem o manjvrednosti poškodovanega organa vida, kar pa je sodišče upoštevalo v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pač pa se pritožbeno sodišče strinja, da je bil znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nekoliko prenizko odmerjen. Pritožbeno sodišče je sledilo tožniku, da je treba upoštevati njegovo mladost in s tem dejstvo, da bo zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti prizadet še zelo dolgo. Prav tako je treba upoštevati, da bo imel tožnik težave pri delu z računalnikom, ki je bistvenega pomena za študij, in bo omejen tudi pri delu z nevamimi stroji in na višini ter pri vožnji. Pomembna je ugotovitev, da je po obrazloženem mnenju izvedenca tožnik zaradi poškodbe postal 31,3% invalid. Upoštevanje vseh navedenih okoliščin tudi po primerjavi s prisojenimi odškodninami v primerljivih primerih narekuje zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 300.000,00 SIT. Zato je višje sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in je na podlagi četrte točke 358. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za toliko zvišalo. Skupna odškodnina tako znaša 5.000.000,00 SIT.