TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (razen dela, ki zadeva zavrnitev pritožbe tožeče stranke glede teka zamudnih obresti od 7. 12. 2006 do 15. 12. 2007) razveljavi in se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala, da tožeča stranka denarnega zahtevka sploh ni specificirala in da tega ni storila niti kasneje do zaključka postopka na prvi stopnji. Grajala je tudi razloge prvostopenjskega sodišča glede dosojenega denarnega zahtevka. Navedla je, da izvedensko mnenje, na katero se je sklicevalo sodišče, ne daje podlage za ugoditev zahtevku v višini 274.120,00 EUR, ker naj bi izvedenec vrednost opravljenih del ocenil na 165.741,00 EUR. Te pritožbene navedbe so vsekakor terjale odgovor pritožbenega sodišča, saj je šlo za navedbe odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker drugostopenjsko sodišče nanje v sodbi ni odgovorilo, je prekršilo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, toženi stranki pa izničilo pravico do učinkovite obravnave pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Določba 106. člena OZ zajema primere, ko iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da pogodbe ne bo izpolnil niti v dodatnem roku, če bi mu bil postavljen, in zakon zato upnika odvezuje dolžnosti, postavljene v drugem odstavku 105. člena, po kateri mora v primerih, ko izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. Ni videti prepričljivega razloga, da določba ne bi veljala tudi v primerih, ko je upnik dolžniku pustil dodaten rok za izpolnitev njegove obveznosti, pa se je še pred iztekom roka izkazalo, da dolžnik svoje obveznosti ne bo izpolnil. Za obe zakonski določbi sta temeljnega pomena: (a) primernost dodatnega roka za izpolnitev dolžnikove pogodbene obveznosti in (b) dolžnikovo ravnanje v dodatnem roku. Razlika je zgolj v tem, da se po določbah 105. člena presoja dejansko ravnanje dolžnika v dejansko postavljenem roku, po določbi 106. člena OZ pa se presoja hipotetično ravnanje dolžnika ob dejanskem ali zgolj predpostavljenem dodatnem roku za izpolnitev pogodbene obveznosti. Vsekakor pa je treba v obeh primerih najprej presoditi, kakšen je primeren dodaten rok za izpolnitev dolžnikove pogodbene obveznosti. Če je upnik dolžniku sicer postavil dodaten rok, to samo po sebi še ne zadostuje za nastop posledice iz tretjega odstavka 105. člena OZ.

Posledica iz tretjega odstavka 105. člena OZ nastopi ex lege in ne na podlagi izjave upnika. Izjavo upnika, da v takem primeru odstopa od pogodbe, bi bilo mogoče razumeti tudi kot izjavo vednosti o tem, da je nastopila zakonska posledica, kar pa je seveda odvisno od okoliščin posameznega konkretnega primera.