TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se delež, v katerem je odškodninski zahtevek po temelju utemeljen, zviša za 20 %, to je na 40 %.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba se neutemeljeno zavzema za presojo, da tožnikovo ravnanje (prehitra vožnja) ni bilo vzrok za nesrečo oziroma da ravnanje toženkinega zavarovanca takšno vzročnost izključuje. Res je, da je toženkin zavarovanec tožniku zaprl pot oziroma izsilil prednost, vendar njegovih ravnanj ni mogoče presojati izolirano od tožnikovih ravnanj. Nevarno situacijo na cestišču sta z nespoštovanjem prometnih predpisov ustvarila oba udeleženca prometne nesreče. Tako pravila o prednosti kot tudi pravila o hitrosti sodijo med temeljna prometna pravila. Načelo zaupanja v cestnem prometu, na katerega se sklicuje tožnik, je treba obravnavati v povezavi z načelom defenzivne vožnje, ki prvo načelo omejuje v tem smislu, da udeležencem v cestnem prometu nalaga, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev in jih reševati tudi, kadar jih niso povzročili sami (pozorni morajo biti na ravnanja drugih udeležencev, ter storiti vse, da preprečijo nevarnost, če ugotovijo, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi). Ravnanje toženkinega zavarovanca torej tožnika ni odvezovalo dolžnosti, naloženih z načelom defenzivne vožnje. Šele ob upoštevanju in razumevanju tega načela se razkrije pomen (teža) dveh v postopku ugotovljenih dejstev: (1) Tožnik bi v primeru vožnje z dovoljeno hitrostjo nesrečo lahko preprečil (toženkin zavarovanec bi manever zavijanja varno zaključil). (2) Toženkin zavarovanec bi tožnika lahko opazil na razdalji 100 metrov, kar pomeni, da bi tudi tožnik vožnjo osebnega vozila lahko opazoval na takšni razdalji (ter prepoznal voznikovo namero za zavijanje).