TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz 14. člena ZPP, ki določa, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Pravdno sodišče je tako vezano tudi na v kazenskem postopku ugotovljena dejstva, ki konkretizirajo abstraktni zakonski dejanski stan kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen toženec.

S trditvijo, da je bilo njegovo dejanje storjeno v silobranu, toženec uveljavlja, da kaznivega dejanja sploh ni bilo. Takšnih ugovorov pa toženec v predmetni pravdi nima. Zaradi vezanosti na pravnomočno kazensko sodbo pravdno sodišče tudi ne more ugotoviti drugačnega načina storitve dejanja, prav tako ne, da tožnika ni udaril s kosom betona v predel glave (kar je bilo odločilno za samo pravno kvalifikacijo ugotovljenega kaznivega dejanja).

Po ustaljenem stališču sodne prakse je treba pri ugotavljanju obsega škode izhajati iz konkretnega oškodovanca takega, kakršen je, z vsemi njegovimi posebnostmi. To velja v predmetni zadevi tudi za parodontalno bolezen, saj se njene posledice do škodnega dogodka niso manifestirale. Je pa potrebno pri odmeri odškodnine upoštevati, da je v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom le škoda do trenutka, ko bi oškodovanec izgubil zobe po naravni poti.