TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa ji je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Pritožba navaja, da je nesprejemljivo morebitno kasnejše spreminjanje navodil (osebna zdravnica naj bi o režimu bolniškega staleža izpovedala drugače, kot je zapisala v dokumentih, namenjenih toženki), pomeni pa tudi poseg v pravno varnost delodajalca (in delavca). Pritožbeni navedbi nista utemeljeni. Za ta spor je ključna prvostopenjska ugotovitev, da tožnik z očitanimi ravnanji ni kršil navodil osebne zdravnice, ki mu jih je dala v zdravniškem potrdilu z dne 23. 5. 2022. Tudi v primeru, če toženki, ki se v odpovedi sklicuje le na zdravničino pojasnilo z dne 13. 7. 2022 in izpolnjen obrazec z dne 20. 6. 2022, katerokoli dejstvo iz zdravniškega potrdila z dne 23. 5. 2022 ne bi bilo znano, to za ta spor ne bi moglo biti odločilno. Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 374/2009 (tč. 11), je sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga dolžno upoštevati vse ugotovljene okoliščine, ki bi tožnika lahko razbremenile storitve očitanih mu kršitev, in v tem okviru tudi okoliščine, za katere tožena stranka ob podaji odpovedi ni vedela.

Pritožba zmotno navaja, da bi na izboljšanje zdravstvenega stanja tožnika lahko vplivali kvečjemu sprehodi v naravi, za kar pa očitanih izhodov ni mogoče šteti. V zdravniškem potrdilu z dne 23. 5. 2022 mu namreč niso bili dovoljeni izključno sprehodi, temveč izhodi (kar je širši pojem), ki tudi niso bili omejeni izključno na zadrževanje v naravi. Takšna razlaga je nenazadnje skladna tudi z dokumentoma osebne zdravnice, ki sta bila namenjena toženki. V obrazcu, ki ji ga je detektiv predložil 20. 6. 2022, je namreč kot dopustno postopanje označila obe postavki: tako izhode v kraju bivanja kot tudi sprehode. Tudi v pojasnilu z dne 13. 7. 2022 neomejenega gibanja tožnika ni omejila na zadrževanje v naravi.

Neuspešno je pritožbeno zavzemanje tožnika za sodno razvezo z dnem odločitve sodišča prve stopnje (14. 2. 2024) in za priznanje delovnega razmerja do tega dne. Pogodbo o zaposlitvi je sodišče prve stopnje utemeljeno razvezalo s 30. 9. 2023, saj je tožnik od 1. 10. 2023 dalje za polni delovni čas (in nedoločen čas) zaposlen pri drugem delodajalcu. Pravilno je obrazložilo, da mu zato pri toženki za čas po 1. 10. 2023 ni mogoče priznati delovnega razmerja in iz njega izhajajočih pravic. Posledično je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na nenadomestljivo škodo, ker zaradi prvostopenjske odločitve z naknadnim odškodninskim zahtevkom ne bo mogel uveljavljati prikrajšanja za čas od 1. 10. 2023 do 14. 2. 2024.