TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-21/2014/12 (1312-15) z dne 25. 4. 2014, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Toženka tožniku neutemeljeno očita splošno neverodostojnost. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi pri presoji tega elementa upoštevala (tedanjo) mladoletnost tožnika. V tej luči in ob upoštevanju, da je tožnik navedel, da je imel doma družinske težave, po presoji sodišča od njega ni mogoče pričakovati, da bo situacijo pojasnil in o družinskim težavah obširno in natančno odgovarjal uradni osebi že ob prvem srečanju z njo brez ustrezne obravnave. Osebam, pri katerih obstaja sum, da so bile trpinčene oziroma zlorabljene, še zlasti mladoletnim, bi moral namreč organ zagotoviti posebno obravnavo ob sodelovanju ustrezne usposobljene osebe.

Družinske težave, kot jih zatrjuje tožnik, ne pomenijo preganjanja v smislu ZMZ, torej preganjanja, ki bi temeljilo na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju. Praksa EU sicer ni enotna, vendar pa se mednarodna zaščita priznava v glavnem v zvezi z nasiljem nad ženskami (kot posebno družbeno skupino), ne pa v zvezi z nasiljem staršev nad otroki. Prav tako v konkretni zadevi ni izkazano, da bi tožnik po vrnitvi v izvorno državo, sedaj ko je že polnoleten, bil (ponovno) potencialna žrtev trgovine z ljudmi. Pač pa sodišče v zvezi z vprašanjem, ali je podana pravica tožnika do subsidiarne zaščite, ugotavlja, da je toženka preuranjeno zaključila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa druga alineja 28. člena ZMZ. Glede vprašanja obstoja družinskega nasilja bi namreč toženka morala v postopku razčistiti oziroma ugotoviti intenzivnost maltretiranja tožnika s strani očeta ter raziskati, kakšne so realne možnosti, da bi bil tožnik na Kosovem deležen ustrezne zaščite.