TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

V obravnavanem primeru je sporna odprava dvojnega obdavčenja dohodkov, ki jih je tožeča stranka dosegla v tujini (v Srbiji). Pri tem ni sporna metoda, po kateri se odpravi dvojno obdavčenje in ki je kot metoda navadnega odbitka predvidena v 24. členu Konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčenju med Republiko Slovenijo in državo vira Republiko Srbijo. Drugih (izvedbenih) določb v tej zvezi Konvencija ne vsebuje. Vsebuje pa jih ZDDPO-2, ki na splošno daje pravico do odbitka davka, ki je bil plačan v tujini od dohodkov z virom izven Slovenije, po metodi navadnega odbitka (prvi odstavek 62. člena). Zato so po presoji sodišča za konkreten primer relevantne določbe 63. - 67. člena ZDDPO-2, kar obenem pomeni, da ni utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ker je davčni organ odločitev oprl na ZDDPO-2 namesto na mednarodno pogodbo.

Skladno z metodo navadnega odbitka po ZDDPO-2 ima rezident Slovenije pravico, da od obveznosti za plačilo davka v Sloveniji odšteje znesek davka, ki ga je plačal od dohodkov izven Slovenije. Odpravo dvojne obdavčitve uveljavlja v davčnem obračunu, ki ga sestavi in predlaga za davčno obdobje, odbitek tujega davka pa je mogoč samo pod pogojem, da so tuji dohodki (v bruto znesku) vključeni v davčno osnovo rezidenta v Sloveniji. Dvojna obdavčitev se odpravi tako, da se davčna obveznost, izračunana od celotnih dohodkov, zniža za davek, ki ga je zavezanec plačal od tujih dohodkov v državi vira. Pri tem so z vidika dejansko dopustnega odbitka v 63. do 67. členu ZDDPO-2 določene omejitve, katerih osnovni namen je preprečiti višji odbitek davka, kot bi bil na tuje dohodke plačan v Sloveniji, če odbitek ne bi bil možen.

Kot način, da se doseže omenjeni osnovni namen metode navadnega odbitka, je razumeti tudi prepoved prenašanja presežka odbitka v naslednja ali pretekla davčna obdobja iz 66. člena ZDDPO-2 ter določbe 67. člena ZDDPO-2, po katerih je najvišji možni odbitek omejen še z višino davčne obveznosti v davčnem obračunu ter hkratno prepovedjo, da se odbitek, ki presega znesek tega davka, ne prenaša v naslednja ali pretekla davčna obdobja. Prenašanja odbitka davka v naslednje davčno obdobje pa tudi Konvencija ne omogoča, kot je razvidno iz 24. člena, ki takšne določbe ne vsebuje.