TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožnica zahteva s tožbo izpolnitev pogodbene obveznosti. Njen zahtevek predstavlja terjatev iz obligacijskih razmerij. Take terjatve je mogoče uveljavljati le v določenem časovnem obdobju, ker zastarajo. Zastaranje terjatve pa pomeni, da z njegovim nastopom preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Ker je bilo zastaranje terjatve proti njenemu možu kot zakoncu zadržano do njegove smrti, se je začelo zastaranje šele leta 1978. Zakon o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR) je bil uveljavljen s 1.10.1978 ter je v 1106. členu določil, da se njegove določbe ne bodo uporabljale za obligacijskopravna razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Zastaranje terjatev, ki so nastale pred 1.10.1978, se zato presoja po določbah preje veljavnega zakona o zastaranju terjatev (Uradni list bivše federacije, št. 40/53), ki je v 41. členu določil, da se njegove določbe uporabijo v celoti za vse terjatve, ne glede na to, kdaj so nastale, razen za terjatve, katerih zastaranje je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo ali če je za zastaranje določenih terjatev določen s posebnim zakonom poseben zastaralni rok. Zastaranje obveznosti, ki so torej nastale pred 1.10.1978, je bilo tako urejeno s citiranim predpisom. Ta predpis je s 14. členom določil 10 letni splošni zastaralni rok. Glede na tako pravno stanje ugotavlja revizijsko sodišče, da je tožničina terjatev res zastarala že več let pred vložitvijo tožbe, kot je bilo presojeno na nižjih stopnjah.